Ko je bil Prestolonaslednik še majhen, je razvil svoj jezik, ki je bil mešanica slovenščine, hrvaščine in nespretnega jezička. Ko je vstopil v obdobje, ko se ni in ni ustavil, se mi je včasih zdelo, da se mi bo zmešalo. Ni mi bilo jasno, kako lahko nekdo toliko govori in postavi toliko vprašanj?! Ko sem mu nekoč rekla, naj ne filozofira, mi je kot iz topa odgovoril: “Mama, jaz ne firam!!!” In tako se je v našem domu ohranil izraz “firanje” in “firerji” za filozofe.

Takih je izredno veliko, se mi zdi. Jaz pa imam z leti vedno slabše živce. Ste že kdaj doživeli sestanek, na katerem sogovornik vsako zgodbo začne razvijati od začetka, seže do dinozavrov in se počasi prebija proti sedanjosti?  In to vsakič, kot da o zadevi še nikoli nismo nič slišali. Kazalec, ki kaže minute, neusmiljeno hiti, sestanek pa se svojemu bistvu začne približevati šele po kakšni uri firanja. In to tako iz dneva v dan. V glavi pa računaš in razmišljaš, kaj vse bi lahko v tem času postoril in kaj vse bi lahko rešil, če bi povedali, kaj želijo in ti pustili, da v tem času to že rešiš.

Moj sodelavec, izredno sposoben in res nadvse inteligenten, me je s svojim firanjem spravljal ob živce. A na srečo si je dal pojasniti, da pri meni tak način ne doseže namena, le na smrt me zdolgočasi in znervira. Hitro sva se našla in sklenila kompromis. Vsem pa na žalost ne moreš kar tako v obraz reči, da je njegovo čvekanje le prazno razmetavanje besed in izguba časa. In tako bom še naprej sedela na sestankih, ki me bodo ubijali.

Edino firanje, ki ga pogrešam, je Prestolonaslednikovo firanje. Sedaj se po šoli zapre v sobo, iz njega še komaj kaj izvlečem. Razen ko se prostovoljno izvleče iz svojega brloga, na trenutek pozabi, da so starši brezvezni in se mu jezik razveže. Takrat pomislim, da je treba res paziti, kaj si v življenju želiš. Ker se želje še prehitro uresničijo.