Ko opazujem Prestolonaslednika – kar počne vsaka poštena mati, ki je prepričana, da je prav njen naraščaj nekaj posebnega – me kar spreleti, ko vidim, da je slika in prilika njegovega očeta. Enak smeh, enak nos, enako se namršči, ko dela nekaj, kar zahteva popolno koncentracijo. Prav tako v njem vidim veliko sebe. Cinizem, črni humor, čisto po mami. Pa oči ne smemo pozabiti in ustnic. Genetika pač.
Starejša kot sem, bolj tudi jaz postajam podobna svoji mami. Celi njeni družini, pravzaprav. Sploh kar se tiče nagnjenosti k “neumnosti”, nerodnosti in temu, da se znajdem v kakšni smešni situaciji. Zagotovo podedovano po mamini strani. Prav tako sem po tej veji družine povzela tudi sposobnost, da se smejim sama sebi in brez sramu spregovorim o vseh neprijetnih situacijah, v katerih sem se znašla. In teh je res veliko.
Družinska zgodovine je zagotovo predpogoj za takšna nagnjenja. Eden naših prednikov je v sanjah, da bo posegel za oblaki, zgradil svoje letalo, se pognal po hribu (kjer danes stoji hiša, v kateri sem preživela mladost) in neslavno končal v potoku. Seveda ves polomljen. Ta se zagotovo ni proslavil, vsaj ne kot genij svojega časa.
Morda manj odmevno, zato pa nič manj smešno, je skozi svoje življenje vozila tudi moja mama. Če se je po čem spominjam, so to zagotovo vse smešne zgodbice, njene dogodivščine, ki jih je tako rada med krohotom prisotnih pripovedovala. Recimo, kako je z vzvratno vožno podrla prometni znak, ki je bil na pločniku za njenim parkiranim avtomobilom. Ali kako so ji “ukradli” avto. Imela je namreč navado, da je avto kar ustavila pred pekarno, pustila prižganega in ključ v njem ter skočila po kruh, pri čemer je še poklepetala s kakšno znanko. Oče, ki je večkrat naletel na to, je lepega dne sedel v avto in se odpeljal domov. Mama pa kar direktno na Milico. Ko je doma našla avto na parkirišču, so jo prevzgajali še lenarški miličniki. Kdo je pa še videl puščati ključ kar v avtu?! No, njej je tudi uspelo, da je zapeljala s ceste in z avtom dobesedno skočila na štor, kjer so pred kratkim posekali drevo. Vsa štiri kolesa v zraku so onemogočala, da bi se premaknila z mesta. In nenazadnje, ko je doživela prometno nesrečo, je prosila družinskega prijatelja, da je na hitro popravil in prebarval pločevino. Vse to zaradi tega, ker je vedela, da se bo očetu zmešalo. A barva se mora posušiti, drugače se lahko nanjo nalepi muha. In se tudi je. In ta šmentana muha je izdala njeno zaroto.
No, v to smer nekako gredo tudi moje življenjske dogodivščine, le da na srečo niso povezane z avtom. Bolj majhne nerodnosti in neumnosti. Kot npr. ko sem pred dnevi po osmi zvečer prejela telefonski klic, nisem niti pogledala, kdo me kliče. Prepričana sem bila namreč, da je lahko le Boljša Polovica. Kdo drug pa še kliče po tej uri??? Pozdrav “Heeeeeejjjj macooooooooo!” je poslovnega partnerja zagotovo presenetil, vsaj po njegovem zmedenem pozdravu bi to bilo moč soditi. Mene pa je še danes sram, ko ga vidim. A ob kozarčku pijače in v dobri družbi so to zgodbe, ki popestrijo večer in nasmejijo zbrane. In prav je tako.
Še eno skupno stvar imava mama in jaz – na njeni bluzi se je vedno dalo videti, kaj je jedla za kosilo. Postajam ji vedno bolj podobna.