Jutra so ekstremno naporna že 17 let. Ja, točno tako, vse odkar se je rodil Prestolonaslednik. Naporna!!!
Gospoda je bilo potrebno vedno prebujati počasi, postopoma, nežno, z veliko potrpljenja. Začelo se je vsaj pol ure prej. Prvi poskus, 5 minut premora, drugi poskus, 5 minut premora, kakav… Znova 5 minut, prošnje, nagovarjanje in na koncu grožnje. Če mislite, da se je s časom kaj spremenilo, se dejansko je. S kakava smo prešli na pomarančni sok. Vse ostalo je isto. Dejansko je bilo zadnjih 17 let prebujanje Njegovega Veličanstva testiranje mojih živcev.
Takoj je postalo jasno, da jutra v naši hiši ne bodo prijetna, mirna in organizirana. Imeli smo celo obdobje, ko se zjutraj ni hotel obleči. Kričanje, protestiranje, moje razburjanje in preden sva se premaknila, sva bila že oba do konca izčrpana. Na srečo smo imeli v vrtcu psihologinjo, ki je vedela, kaj dela. Njeno vprašanje, ali bi me motilo, če bi otrok prišel v vrtec v pižami, mi je vzelo sapo. Seveda me ne bi! Zakaj res starši sami otežujemo svoje življenje? Nočeš se obleči? Dobro, potem pa v vrtec kar tako. In zadeva je zaključena! Pa toliko vpitja je bilo potrebno za tako enostavno rešitev. Tri dni je šel v vrtec v pižami, četrti dan je lepo prosil, če ga lahko preoblečem.
In zakaj pišem o tem!? Pred nekaj dnevi, ko sem bila na poti, je moral otrok vstati sam. Navajena njegovih jutranjih ritualov sem ga poklicala, da preverim, če je svojo zadnjico privlekel iz postelje. Je! In ne le to, prezgodaj je prišel v šolo (skupaj namreč vedno zamujava, saj ga neskončno dolgo čakam)! Seveda me je zanimalo, čemu lahko pripišem dejstvo, da je bil pravočasen in ni zaspal ali zavlačeval. Njegov odgovor? Ni me bilo doma in ni mogel računati na to, da ga bom zbudila. Torej, vstati je bilo potrebno takoj.
Pas mater!