Prestolonaslednik ima bujno domišljijo. Tega sem se zavedala zelo zgodaj. Še najbolj očitno pa je to postalo takrat, ko se je v našem življenju pojavil Kasanović. Lepega dne smo ga morali sprejeti medse in skrbeti zanj, kakor da bi bil od vedno del našega gospodinjstva. Prestolonaslednik je imel tri leta, za Kasanovića nismo bili prepričani, bil je namreč neviden. Prestolonaslednikov namišljeni prijatelj.
Za namišljenega prijatelja je bil Kasanović nadvse zahteven. Pri mizi je pričakoval svoj stol, svoj krožnik, svojo servieto in pribor. Zanj je bilo potrebno pripraviti hrano kot za vse ostale. Vedno je bil lačen in prav tako vedno prisoten. Ko smo šli na pot, je šel z nami. Zaradi varnosti ga je bilo potrebno vedno pripeti in z njim sploh vedno delati v rokavicah, saj je bil kar hitro užaljen. Priznam, da mi je bil dodaten družinski član odveč, a očitno je bil dober prijatelj in zaradi tega sem ga tolerirala. S Prestolonaslednikom se je igral, pogovarjala sta se in sploh je bilo videti, da je Prestolonaslednik nadvse zadovoljen. Dnevi pa so tekli.
Že omenjena psihologinja v vrtcu me je “potolažila”, da je to čisto normalen pojav in da sem lahko v bistvu ponosna, da ima otrok že tako zgodaj razvito domišljijo, saj naj bi bilo to značilno šele za kasnejše obdobje življenja. Mhm, ponosna pa res!
Lepega dne sta Prestolonaslednik in Kralj Oče odpotovala k družini v Sarajevo. Odšla sta za tri dni, kar je Kraljici Materi (torej meni) omogočilo nekaj dni dopusta, saj je z njima odpotoval tudi Kasanović. In tega oddiha sem bila ob dveh otrocih res potrebna. Napočila je nedelja. Kralj Oče, Prestolonaslednik in Kasanović so se vrnili, na moje veliko presenečenje (in grozo) pa je iz avta in s tem v naše življenje stopil tudi MARKOVIĆ. Ni mi jasno, kje so ga pobrali, zakaj so v našo družino sprejeli še enega tujca in kako so bili tako naivni, da so mislili, da bom navdušena nad še enim nevidnim prijateljem. A prišel je in ni bilo videti znakov, da namerava oditi
In prav nekje v tem obdobju so se otroci in vzgojiteljice v vrtcu pogovarjali o tem, ali imajo otroci svoje sobe, kje spijo, ali imajo kakšne navade pred spanjem… In tako jaz pridem po otroka v vrtec, nič hudega sluteč, ko me pričaka vzgojiteljica s prav zanimivo zgodbo. Otrok je imel v tem obdobju navado, da se je zavlekel v najino posteljo in hitro izrinil očeta, ki je bolj kot družinsko bližino cenil udobje. In celotna skupina, vključno z vzgojiteljicami (verjetno se je zgodba razširila po celem vrtcu), je izvedela, da otrok doma spi v eni postelji tako: “Mama, Kasanović, Marković in jaz”. Dobro, da nihče ni poklical socialne službe, saj do takrat v vrtcu niso vedeli za Kasanovića in Markovića. Prasca sta očitno ostajala doma in oprezala za menoj, jaz pa sem naivno mislila, da hodita v vrtec s Prestolonaslednikom!