Boljša polovica me je nagovorila, da napišem zgodbo o Prestolonaslednikovem prihodu na ta svet. Kakor vse, kar je povezano z njim, je tudi to izjemno in čisto v njegovem (in mojem) stilu.
Nosečnost je bila res naporna, saj sem od tretjega meseca naprej strogo mirovala, obsodili pa so naju tudi na tablete. Zaradi enih mi je srce hitreje delalo, druge so delovanje srca pomirjale. Oboje skupaj naj bi preprečilo prezgodnje odpiranje in popadke. Nosečnost zame res ni bila neka nadvse pozitivna izkušnja. K temu so pripomogli še zdravniki, ki so na vsakem pregledu videli “nekaj”. Ta “nekaj” je bilo premajhna teža, počasna rast, napaka na srcu… Kar naprej nekaj, kar naprej pregledi, vsakič se je pokazalo, da je bila panika odveč. Ko sem dopolnila 8 mesecev, sem se v bistvu popolnoma sprostila. Vedela sem, da sva prišla dovolj daleč, da lahko Prestolonaslednik brez nevarnosti pokuka na svet. In tukaj se je začela prava komedija.
4 tedne pred rokom sem ponoči dobila popadke. Spomnim se, da sva z Očetom Kraljem na televiziji gledala Monty Python Show. Jaz sem bila čisto mirna, bodoči oče pa je doživel živčni zlom. Brezglavo tekanje po stanovanju, nato pa vožnja, ki je grozila, da nas bo vse preselila na drugi svet. Kar oddahnila sem si, ko smo prispeli v bolnišnico. Dali so me v predporodno sobo, očeta pa poslali domov. Rojevala sem namreč v porodnišnici s predpotopnim sistemom, kjer očetje niso mogli biti prisotni v procesu. Prav tako pa je bil Prestolonaslednik obsojen na očeta, ki zleze skupaj ob pogledu na pikico krvi. Tako ali tako mi ni bilo do tega, da bi se na koncu celotna ekipa bolj ukvarjala z Očetom Kraljem kot pa s prihodom Prestolonaslednika.
Prestolonaslednik pa si je vzel čas. Tri dni sem ležala v predporodni sobi in čakala. Malo sem imela popadke, malo nisem. Po treh dneh se je vse umirilo, mene pa so preselili na oddelek, kjer sva preležala tri tedne.Po treh tednih je zdravnik odločil, da je čas za porod. Če se je Prestolonaslednik zabarikadiral, pa ga bomo izbezali na plano, odločitev je padla. V ponedeljek so me odpeljali v že znano predporodno sobo in cirkus se je pričel.
Ob 9.00 zjutraj je prišla sestra, ki mi je v žilo vtaknila cevko, po kateri so stekle prve kapljice tekočine za umetne popadke. Zdravniki so odšli na vizito, sestre pa so izginile na kavo. Z mano je bila v predporodni sobi le še bodoča mamica, ki je čakala carski rez. Minute so minevale in pojavila se je neskončna bolečina, ki ni in ni ponehala. Nameščala sem se v postelji, nikakor mi ni odgovarjalo. Bolelo je!!! Rekli so mi, naj ležim na boku in ubogala sem. Medtem ko sem zaradi bolečin grizla vzglavnik in pogled uprla v grozljive rjavo-zelene zavese ob postelji, se je v meni odvijal monolog: “Poklicala bom sestro in zahtevala, da prekinejo porod! Danes nočem roditi! Jaz še nisem pripravljena!!!”, takoj nato pa: “Če rečem to, bodo rekli, da se mi je čisto zmešalo! Ne, to res ni smiselno, tega ne smem narediti. Mimogrede, Kraljica Mati, niti pisniti ne smeš. Ne boš kričala, pa če bo ne vem kako boleče. Tišina!”
/V ozadju se je namreč odvijala prava “drama”. Mati dveh otrok na tretjem porodu je po hodniku nižje, v porodni sobi kričala tako, da smo jo slišali vsi. Za svoje bolečine je krivila svojega moža, ga pošiljala v PM, omenjala je vso njegovo rodbino, še posebej mamo in prisegala, da se je ne bo niti dotaknil več. Nepozabno, vam povem!/
Na lepem se mi je zazdelo, da moram na veliko potrebo. Popadki so trajali že kakšno uro in pol, mene pa je pritisnilo. Šla sem v toaleto, nič. Nič mi ni bilo jasno (Kako pa naj bi vedela, da otrok pri porodu pritiska na debelo črevo? Saj pa mi tega nihče nikoli ni povedal 🙂 ). Vrnila sem se v posteljo in se namestila na levi bok.
Minilo je kakšnih 15 minut in začutila sem, da se nekaj dogaja. Ker sva bili sami v sobi, sem sotrpinko prosila, da stopi po sestro. Sestra je prišla, a le zato, da me nadere. Zmotila sem jih med odmorom, zdravniki so na viziti, jaz tako ali tako nimam pojma in absolutno še ni prišel trenutek, ko bom rodila. Niti pogledala me ni. Jaz pa sem ji verjela, ona je videla že veliko porodov, jaz nobenega. Obrnila sem se in čakala, sestra zagotovo ve, kako in kaj. Par minut in dva popadka za tem sem začutila otrokovo glavico. Ker sem tak čuden tip, mi je bilo nadvse nerodno ponovno težiti. Vendar pa sem čutila, da vrag jemlje šalo. Sotrpinko sem ponovno poslala po sestro, ki je nadvse slabe volje privihrala v sobo, me prevalila na hrbet in rekla: “Komplicirate, saj pa še ni čas. No, pa bom pogledala.” En pogled in nastala je panika. Odvihrala je iz sobe in začela klicati zdravnika. Preden sem se zavedela, so bili okrog mene zdravnik in dve sestri. Zdravnik je buljil med moje noge in nadiral sestro, ker ga ni poklicala prej. Sestra je klicala, naj pripeljejo voziček, da me odpeljejo v porodno sobo, zdravnik pa je tulil, da je prepozno in da ne morem roditi na hodniku. Spomnim se, da mi je nekdo potisnil spalno srajco do vratu, pod zadnjico pa so mi potisnili neko “rostfraj” posodo, ki naj bi mi dvignila spodnji del telesa in olajšala porod.
Prestolonaslednik pa: “NA JURIŠ!” Pri naslednjem popadku je pobegnil ven in se čez sij rostfraja odpeljal v porodničarjeve roke. Sestra ga je prevzela in mi ga dala v naročje, ker pa sem imela zadnjico 20 cm višje, sem nekako čudno visela in otrok se mi je zapeljal okoli vratu. Čutila sem ga, videla pa čisto nič. Menda sem ga imela 10 sekund, že so ga pograbili in odnesli. Slišala sem jok, zdravnik je dodal, da ima vse prste na rokah in nogah in da je dobro. Oddahnila sem si! Prestolonaslednik je bil rojen.
Zdravnik mi je čestital in začel: “Pa kako ste vi to brzo obavili. Vi ste ko ona vaša, no, ona… ima zlatnu medalju na 100 m sa preprekama…” “Brigita Bukovec?” sem dodala jaz, on pa se je strinjal. Po njegovem mnenju sem z dvema urama in petimi minutami porušila vse rekorde. Dali so mi injekcijo in me odpeljali v porodno sobo, da bi me zašili. Vse se je odvilo tako hitro, da sploh nisem mogla dojeti vsega.
Karkoli so mi dali, dobro me je zadelo! Bila sem v zenu. Nisem se mogla premakniti, nisem čutila nobene bolečine več, govorila pa sem kot v sanjah. In tako so me peljali proti sobi, kjer me je čakal Prestolonaslednik. Na poti se je voziček zaustavil. Pričakala sta me Oče Kralj in njegov bratranec, neumnosti poln najstnik. Ko sta videla, v kakšnem stanju sem, je bratranec sestro, ki me je peljala, vprašal, če bi lahko tudi njemu dali to, kar so dali meni. Oče Kralj pa je izjavil, da so umetni popadki “ZAKON”, saj je uspel nabaviti vse za zabavo ob rojstvu Prestolonaslednika. Kar slišala sem, kako je sestra zavila z očmi!

Kakor je prišel na svet, tako živi še danes. 100 na uro. In pred dvema dnevoma je dopolnil 17 let. Vse najboljše, Prestolonaslednik! Zate bi si ponovno dala rostfraj pod zadnjico, če bi bilo to treba. A tega nikomur ne povej. 🙂

P.S.: Ko je Prestolonaslednik privekal na svet, je prijatelj na Radiu 101 prekinil program, čestital Očetu Kralju, Kraljici Materi in Prestolonasledniku zaželel dobrodošlico s pesmijo Sweet Child of Mine. Morda ni naključje, da je ta pesem ena Prestolonaslednikovih najljubših. 🙂