Nikoli nisem želela imeti otrok. Prisegala sem, da se jaz s temi smrkavci res ne bom ukvarjala. Nato se je rodil Nečak I. O moj bog! Kar naenkrat sem odkrila svoj materinski čut. No, Nečak I. se mi je zdel čudovit, drugi otroci so mi še naprej šli na živce. Nečak I. je spal, ko je bil čas za spanje, jedel, ko je bilo potrebno jesti. Njegov nasmešek je bil božanski in nikoli ni jokal. Čudo! Prepričana sem, da bo tudi moj otrok lepega dne tako krasen in popoln.
No, nato je na svet privekal Prestolonaslednik. Nikoli ni spal, jedel je kar naprej, jokal pa kadarkoli se mu je zahotelo. Zelo kmalu je pokazal, da se tudi igral ne bo tako, kot se igrajo “popolni” otroci. Splezal je na vsako najvišje igralo, popolnoma brez smisla za strah, njegovi najljubši igrali pa sta bila “fafi” (izvijač) in “čeki” (kladivo). Ko so drugi vrstniki na igrišče prišli s kanglico in lopatko, je on prinesel miniaturni kovček za orodje, izvlekel fafi in čeki in… igrišče je bilo v trenutku prazno. Moji sestri se je mešalo, ko smo prišli na obisk. Po mojem je mislila, da jih bo Prestolonaslednik pobil in nesreč je bilo res veliko. A ni bil vedno on kriv. 🙂
Nato je prišla šola in z njo šolski sistem, ki naju je dotolkel. Česa vsega nisem bila deležna – otrok je nemiren, otrok ne posluša, otrok ni zbran, otrok ne bere. A Prestolonaslednik je bral. Medtem ko so drugi prebirali pravljice, je on bral literaturo o forenziki, o Atlantidi, o zgodovini… A ker ni bral leposlovja, sem bila deležna večnih pripomb in kritik. In če je bila osnovna šola še odlična izkušnja, saj je bila ravnateljica pravi človek, na pravem mestu in v pravem času, večina učiteljev pa je razumela, da nismo vsi narejeni po istem kopitu, je srednja šola velika preizkušnja za vse nas.
Prestolonaslednika imam rada, a nisem slepa. Točno vem, da ni popoln. Vem, da velikokrat ni zbran, saj je utrujen. Vem, da ne more biti pri miru, ker za zbrano delo potrebuje gibanje. Vem, da ne prebira Cankarja (razen če je v to prisiljen), a lahko suvereno debatira o neskončnem številu ali o vesolju. In dokler bodo naš šolski sistem oblikovali nepopolni birokrati, nihče pa ne bo poslušal učiteljev in predvsem potreb učencev, bo naš sistem zanič.
Predvsem pa, dokler bodo šolski svetovalci na vprašanje vseh Kraljic Mater odgovarjali z izjavami, da otrokom ne gre verjeti, bodo mladi skozi šolo plezali zaradi papirja, uporabno znanje pa si bodo nabirali v prostem času ali pa šele po koncu šolanja.
Ko sem hodila v osnovno šolo, je naša soseda, ki je bila tudi moja razredničarka, moji mami rekla: “Iz vaše punce pa NIKOLI NIČ ne bo!” Takšen odnos doživljam tudi ob Prestolonasledniku. Na srečo ima ob sebi ljudi, ki s svojim primerom dokazujejo, da svoje življenje oblikuješ sam, ne “popoln” šolski sistem.
Hvala bogu za učitelje, ki ljubijo svoje delo. Žal mi je le, da so Prestolonaslednikovo srednjo šolo večinoma obšli v širokem loku. Čast redkim izjemam!