V ponedeljek so otroci prevzeli muzej. Za današnjo zgodbo je to relevantno le v toliko, da so za odprtje razstave, ki so jo otroci pripravili, prinesli na tone peciva in keksov. Ob koncu prireditve so večino hrane odnesli, v muzeju pa so pustili dva zvrhano polna pladnja sladkih dobrot. Tri dni smo si jih potiskali sem in tja, nudili, silili, delili. V glavnem, muzejske ženske smo naredile vse, da bi imela ona druga večjo zadnjico ali trebuh. Vsaka je svoje mično telo poskušala zavarovati pred lačnimi očmi. Kmalu bo treba na plažo. Več ali manj nam je to uspevalo, pladnja pa sta se vztrajno praznila.
Eden od pladnjev je ostal v moji pisarni. Odložila sem ga na drugo mizo, daleč, vsaj 5 korakov od pisalne mize. Sladke pregrehe so me gledale, jaz sem gledala njih, težko je bilo. Vsak, ki je stopil v pisarno, je MORAL vzeti vsaj kos. Naredila sem vse, da bi pecivo čim prej izginilo.
Včeraj sem bila na službeni poti. Peciva danes ni več v pisarni. In ravno danes mi je nevarno padel sladkor. Kaj bi dala, da bi se pladenj vrnil. Čisto vseeno bi mi bilo za dieto!
Včeraj sem Prestolonasledniku kupila dve Mars čokoladici. Mars je zame varen nakup, saj ga ne maram. Zvečer sem mu dala le eno čokoladico, druga je ostala v torbi. Torba leži v pisarni. Na srečo! V sili hudič še Mars požre!