V načelu Boljši Polovici za volanom kar zaupam. V načelu. Do sedaj sem še vedno dokaj varno in precej hitro prispela na cilj. Boljša Polovica tudi nadvse rada vozi. Ko išče sprostitev, jo najde v hitri vožnji na ovinkastih cestah v nenaseljenih območjih. V glavnem, Boljša Polovica meni, da ni boljšega voznika.
Ob tem Boljša Polovica rada zamolči, da je edini voznik (ki ga poznam), ki se je 2x uspel zaleteti v policijski avtomobil. 2x! Enkrat med prečkanjem slovensko-hrvaške meje, enkrat na semaforju. V obeh primerih v zadnji del policijskega avtomobila.
Boljša Polovica bi najraje videla tudi, da bi jaz doživela popolno amnezijo in ne bi mogla pripovedovati o najinem potovanju v Italijo pred dvema letoma. Poletje je bilo pasje vroče, a na srečo danes skoraj ni več avtomobila brez klime in potovanje sredi dneva ni več nič posebnega. Približevali sva se Toskani in na cesti je bila gneča. V nekem trenutku se je promet popolnoma zaustavil. Zvočniki so se tresli v ritmu dobre glasbe, stali sva v prometu in se premikali le meter po meter. Bila sem žejna in odločila sem se odpreti plastenko pijače. Ponudila sem jo tudi Boljši Polovici, ki je v navdušenju pozabila na promet. Naenkrat sva se znašli v avtu pred nama. Na srečo smo vozili res počasi in škode na prednjem avtu ni bilo. Kar se najinega avta tiče, je bila slika malo drugačna. Pokrov motorja se je prestavil za 3 cm v levo. Po temeljitem razmisleku sva se odločili potovati dalje, do prvega cilja in tam videti, kako in kaj.
Ne bom dolgovezila, povem le, da je avto delal, klima pa je zatajila in na radiu več nisva mogli menjati postaj. A nisva se dali, prepotovali sva celo Italijo. Ker klima ni delala, zunaj pa je bilo okoli 40 stopinj, se je avto spremenil v savno. Odprta okna so pomagala le meni, Boljša Polovica pa je nadvse občutljiva na prepih. Zato je Italijo prepotovala s turbanom na glavi in brisačo okoli vratu.
Boljša Polovica je najboljši šofer vseh časov in da si ne bi kdo drznil trditi drugače!