Da vrtljivi stol ni primerno orodje za plezanje, sem ugotovila konec aprila 2014, tik pred prvomajskimi prazniki. S praktikantko iz Italije sva pospravljali depoje. Ker je včasih potrebno kaj zložiti tudi na najvišji polici, lestev pa je bila v sosednjem depoju, sem se odločila, da si bom pomagala kar z vrtljivim stolom. Odločitev, da ne grem po lestev, se je pokazala kot nadvse slaba. Ko sem bila v depoju sama, sem stopila na stol, segla po polici, stol se je zavrtel in jaz sem padla kolikor sem dolga in široka.
Ko je slišala, da je nekaj zaropotalo, in padec je bil res glasen, je moja pomočnica pritekla v depo. Prosila sem jo, da pokliče kolegico, saj sem začutila močno bolečino v gležnju in se nisem mogla dvigniti. Ker ni našla ene, sem jo poslala po drugo (ni bila ravno najbolj iznajdljiva ali samoiniciativna). Medtem ko sem ležala na tleh, sem razmišljala o tem, ali imamo v službi kaj hladnega. Za led sem bila prepričana, da ga ni, sodelavkine salame ali paprike si zagotovo nisem nameravala oviti okoli gležnja, edina izbira je bila pijača v hladilniku. Za otvoritve imamo v hladilniku namreč vedno kar nekaj steklenic vina.
Ko je sodelavka torej prišla v depo in me videla na tleh, sem torej iz sebe uspela iztisniti le, naj mi prinese liter vina iz hladilnika. Njen pogled je nemogoče opisati, a niti na pamet mi ni padlo, da bi pojasnjevala, zakaj ležim na tleh in naročam vino. 🙂
Izginila je in se vrnila s kolegico in vinom. Šele takrat je postalo jasno, da nisem žejna, ampak je vino edina hladna zadeva v muzeju, s katero sem si nameravala hladiti gleženj. Ta je pred mojimi očmi rastel in izgubljal prvotno obliko. S pomočjo sodelavke sem se odvlekla v pisarno, sedla za mizo, pod nogo mi je dala drugi stol, mi okoli gležnja nastavila dve steklenici in ju povezala s kuhinjsko krpo. Kakšen prizor je to moral biti! Na srečo prav ta dan ni bilo več nobenega obiska, saj je bilo že precej pozno.
Isto noč sem z Boljšo Polovico (ki to takrat še ni bila) odpotovala na morje. Gleženj se je popoldan umiril, oteklina je izginila, opolnoči sem še opravila intervju na radiu Maribor, sedla v avto in na pot. Pozno zvečer oziroma zelo zgodaj zjutraj sem ob morju končno padla v posteljo.
Po svoji stari navadi se nisem dala motiti. Trmasto sem ignorirala nežno bolečino in skoraj nevidno otečen gleženj. Celo na sprehod po Poreču smo se odpravili. In sredi sprehoda, ob morju, na predelu, do koder ni mogoče priti z avtom, je gleženj odpovedal. Zaradi bolečine sem komaj hodila in le s težavo smo se privlekli do avtomobila in takoj v zdravstveni dom. Po pregledu so me poslali v lokalno bolnico, po poti nas je celo presenetila toča, ki je popolnoma pobelila okolico. Bolnice v Poreču ne priporočam nikomur, kaj tako grozljivega še nisem videla. Prava scena za snemanje kakšne grozljivke, da zdravnika, ki me je poskušal otipavati povsod, le po gležnju ne, sploh ne omenjam. Zgodba se je končala tako, da sem dobila gips in sem bila obsojena na dopust v ležečem položaju.

Moja trma me je že večkrat pripeljala v takšno situacijo, tokrat sem jo celo dobro odnesla. A po vsem, kar se mi je v zadnjih letih zgodilo, sem se naučila prisluhniti svojemu telesu. Sem pa ta vikend zahvaljujoč Boljši Polovici in HBO GO nadoknadila številne zamujene serije.