Ko sem pred desetimi leti začela delati v muzeju, sem bila prepričana, da bo na novem delovnem mestu vse potekalo počasi in premišljeno. Seveda sem se zmotila! Proti novim zadolžitvam je bilo delo s študenti, ki sem ga opravljala na fakulteti, naenkrat “mala mal’ca”. Zagotovo pa so bili vedno najbolj stresni trenutki tik pred otvoritvami razstav.

A z eno razstavo se ne more primerjati nobena druga, ne prej, ne kasneje. Leta 2008 smo se v muzeju lotili olimpijskih iger, bilo je namreč olimpijsko leto. Jaz še veliko manj izkušena kot sedaj, ekipa sestavljena iz različnih zunanjih in naših sodelavcev, ogromen projekt in malo časa. Ne bom se spuščala v podrobnosti, naj omenim le tiskarno, ki je v petek zvečer javila, da jim je zmanjkalo materiala in ne bodo mogli pravočasno končati razstave (odprtje je bilo v torek). Ni potrebno posebej poudarjati, da s tem podjetjem nikoli več nismo sodelovali… V muzeju smo bili dneve in noči in cel vikend pred odprtjem smo bili tam vsi, muzejski delavci, oblikovalci in naše družine. Težave so se pojavljale ena za drugo, a smo jih nekako uspeli reševati.

Najbolj “vroče” pa je bilo v muzeju na dan odprtja. Olimpijska akademija je že popoldan pri nas organizirala slavnostno zasedanje. Naša ideja je bila, da bi si razstavo ogledali prav člani Olimpijske akademije in slovenske olimpijci, a nismo si mislili, da bo ogled potekal tako, kot je. Med ogledom je namreč naš hišnik vrtal luknje in privijal razstavne panoje, zabijal žeblje ipd., tiskarji pa so lepili in nameščali. Sram me je bilo v dno pet, a videti je bilo (pa tudi slišati), da to ni motilo nikogar. Gostje so gledali in tudi poprijeli za delo in kar nekaj jih je menilo, da je to veliko bolj zanimivo kot obisk končane razstave.

Če smo to preživeli brez večje škode, pa je napetost v muzeju naraščala. Ljudje so že prihajali na odprtje, naša tehnična ekipa pa je še delala in nameščala zadnje podrobnosti. Kolo na en zid, kanu na drugega… In jasno je bilo, da moramo, preden bomo odprli vrata na razstavo, prostor še očistiti in iz njega odnesti vso orodje. Tako živčna nisem bila nikoli, tudi med samim govorom. Kako se je razpletlo? Na srečo imajo naši razstavni prostori dvojna vrata. Naši obiskovalci so začeli vstopati na levi, skozi desna vrata pa so smuknili naš hišnik z orodjem in čistilke z metlami.

Redki obiskovalci, ki so opazili ta “pobeg” so se pošteno nasmejali, drugi živijo v blaženem neznanju. Ko smo naslednjo razstavo končali že tri dni pred rokom, sem vse do odprtja razstave hodila po sobanah in iskala napake in kaj smo pozabili. Glede na prejšnjo izkušnjo se mi je zdelo neverjetno, da smo prehitri.