Ob novem letu se v nas prebudijo sami plemeniti vzgibi. Drug drugemu želimo vse dobro, zdravja, sreče, denarja, ljubezni… Naše želje odražajo naše prioritete, vsekakor pa se trudimo ustreči tudi drugim. Če bi se vse naše želje izpolnile, ali če bi se jih izpolnila vsaj polovica, bi bil svet prepoln srečnih in zadovoljnih, zdravih ter zaljubljenih. Kako bi bilo to lepo!

Prestolonaslednik pa je drugačen. On razmišlja trezno in glave nima v oblakih. Saj se še spomnite zgodbe o rož’cah in čevapčičih, ne (Meni mirišu kobase)? Zaveda se, da lahko človeka osrečijo tudi manjše, uresničljive želje, katerih izpolnitev  ne vpliva le na dušo, ampak tudi na telo.

Bil je menda v drugem ali tretjem razredu osnovne šole, ko so se v šoli lotili pisanja in ilustriranja svojih želja. Nad risanjem tako ali tako nikoli ni bil preveč navdušen. O tem sem poslušala že v vrtcu, v šoli pa sem bila celo poklicana k učiteljici likovne vzgoje, ki mi je kazala njegove izdelke in opozarjala na njegov stil (Najhuje je, da Prestolonaslednik riše celo bolje kot jaz, ki sem ostala na nivoju vrtca in še danes ne razumem, nad čem so se vzgojiteljice/učiteljica pritoževale.). Naivno bi bilo torej pričakovati, da bodo želje lepo okrancljane in ilustrirane. Prestolonaslednik je svojo željo le jasno zapisal:

“Za novo leto si želim, da bi doma večkrat jedli čevapčiče!”

Ko so staršem na roditeljskem sestanku pokazali zid z željami, sem se komaj zadrževala, da se ne bi začela krohotati. Drugi otroci so pisali o ljubezni, miru v svetu, razumevanju v družini, igračah, knjigah ipd. Prestolonaslednik pa o ČEVAPČIČIH.

Tisto leto sva pojedla toliko čevapčičev, da je Prestolonaslednik prosil, če bi lahko imela malo čevapčič-pavze. A kmalu se je povrnil v formo in še danes se mu zasvetijo oči nad porcijo čevapov v lepinji s kajmakom.

Tako, zdaj pa sem lačna!