Čeprav se Prestolonaslednik že 17 let trudi, da bi me spravil v nadvse neprijetne situacije, pa je bila v tej zgodbi na srečo tarča svojega podmladka tuja, meni neznana mama.

Pisalo se je leto 1992 in končala sem Srednjo ekonomsko šolo. Kakor se spodobi, smo imeli tudi mi maturantski ples in to v hotelu Slavija. Saj veste, četvorka, valček, vsak razred se je predstavil s svojo točko, hrana in pijača ter zabava do pozno noči. Imela sem prelepo unikatno obleko, frizuro pa v tri nadstropja, a ne bom o tem.

Ob vsej pijači in jedači je bila v toaleti kar naprej vrsta. V tej vrsti sva se našli tudi midve s sestro in bili priča nepozabnemu pogovoru med materjo in hčerko (staro kakšnih 10 let). Mama je bila v kabini, hčerka pa se je z zunanje strani obešala na kljuko in se očitno nadvse dolgočasila:

A: “Mamaaaa, kaj delaš, mamaaa?”

Iz kabine se je slišal pritajen odgovor.

B: “Tiho bodi!”

Deklice pa to ni umirilo, niti potešilo njene radovednosti.

A: “Mama, kaj ščiješ??”

Odgovor je bil tokrat bolj glasen.

B: “Boš že tiho, šmrklja!!”

Deklica je očitno dojela resnost trenutka in je utihnila ter pogledovala proti nam. Vse v vrsti smo se držale nadvse resno, a videlo se je, da se komaj zadržujemo. Čez nekaj sekund so se vrata odprla in ven je stopila osramočena mama. Deklica pa:

A: “MAMA, KAJ SI SRALA?”

Smrtna tišina, če bi padel las na tla, bi se slišalo. Uboga mama je stopila k umivalniku, si oprala roke in hitro zapustila prostor, hčerka pa je odfrlela za njo. Ko so se vrata zaprla, je eksplodiralo.

Prepričana sem, da se je Slavija tresla od smeha! 😀