V prvem razredu je naš nadobudni Prestolonaslednik izrazil željo, da bi igral nogomet. Priznam, nisem bila preveč navdušena, a če se otrok želi ukvarjati s športom, mu je to potrebno omogočiti. Celo leto je hodil na treninge, jaz sem bila v zadevo vpletena le v toliko, da je bilo potrebno skrbeti za opremo, jo oprati in otroka po treningu pobrati. Na tekme niso hodili, vsaj do konca šolskega leta ne. Takrat pa smo dobili vabilo, naj se starši vseh bodočih nogometnih zvezdnikov tega in tega dne izvolimo spraviti na stadion. Prisostvovali naj bi namreč prvemu nastopu izbrane elite.

V življenju še nisem bila na nogometni tekmi in zagotovo ne bom šla nikoli več. Da se razumemo, nič nimam proti nogometu, še manj proti nogometašem. Vendar pa ne hodim na športne dogodke, kot nekateri pač ne hodijo v muzej. A za otroka se človek žrtvuje. Dan je bil lep, Prestolonaslednik v pričakovanju, jaz pa tudi. In tega dne, dragi moji, sem odkrila črno plat svoje duše.

Saj poznate tiste starše, ki na tekmah kričijo, se vmešavajo v odločitve sodnikov, čez celo igrišče na glas dajejo navodila svojemu podmladku in popolnoma ignorirajo dejstvo, da imajo otroci za to trenerja? No, tako grozna sicer nisem bila, zelo blizu pa res. Še danes me je sram, ko se spomnim, kako sem se obnašala. Prijateljico, ki me je spremljala, sem po tekmi milo prosila, naj poskrbi, da v prihodnosti NIKOLI več ne bom stopila na tribuno! To slednje bi se lahko pokazalo kot velik izziv, če bi otrok do konca razvijal svoje talente… Bi bila mama, ki ne spodbuja svojega otroka?

A tekma se ni odvijala tako, kot so mladeniči in mladenke pričakovali. Tekmo so izgubili 3:0. Od tega so sami dali vse tri gole. Da bomo bolj točni: AVTOGOLE! Otrok je bil razočaran, a sem ga potolažila, da so zadeli kar trikrat, nasprotnik pa niti enkrat. Popolnoma pa je razumljivo, da človek pozabi, kateri gol je potrebno braniti in katerega je potrebno ciljati.

Prestolonaslednik nikoli ni več izrazil želje, da bi treniral nogomet. Naslednje leto smo presedlali na atletiko.