Torej, kot omenjeno, noč je bila naporna. A pred jutrom smo prispeli v Dubrovnik, vse potnike so peljali na carino, Simono in mene pa s prvim komisarjem ladje mimo vseh uradnih oseb v avto in proti bolnici. Kaj se je dogajalo v ordinaciji, vem le iz pripovedovanja. Kolikor vem, se je odvijal dvoboj med starim zdravnikom in mlado zdravnico. Medtem ko bi starejši kolega Simono zadržal v bolnici, jo je mlada zdravnica v trenutku z iglo odrešila vseh muk. Niti zamisliti si nočem, kako je bilo to videti, a če jo je Simona pohvalila, sem prepričana, da je bilo res dobro opravljeno. Na olajšanje vseh prisotnih, seveda.

Precej boljše volje smo se podali proti pristanišču, kjer so potniki še vedno čakali na pregled. Da ne bi čakali tudi midve, naju je prvi komisar povabil na kavo v bližnjo kavarno s pogledom na Marka Pola in komedija se je pričela. Najprej sva izvedeli, da je samski, da ima urejeno hišo, dosti denarja, željo po novi srčni izbranki in predvsem to, da bo njegova bodoča vesela tudi tega, da je redko doma. Že tako ali tako nama je bilo nerodno, saj je bilo nadvse jasno, na kaj namiguje, nato pa je z njegove strani še padlo vprašanje: “Kaj imate v Mariboru še vedno klube za druženje?” Naivnici, kokoški, sva začeli naštevati tistih nekaj klubov, ki jih v našem mestu poznava, a sva udarili mimo. Zanimali so ga namreč “tisti” klubi. Dolgo sva potrebovali, da nama je, že skoraj obupan, razložil, da povprašuje po nekem swingerskem klubu…

Simona je kavo kar vrelo dobesedno požrla, obema je bilo tako nerodno, da sva v trenutku zaključili to “prijetno” druženje in raje šli čakat na carino. Prepričana sem, da bi, če bi še dolgo sedeli tam, ena odšla domov sveže poročena. S hišo in možem, ki je redkokdaj doma in rad zahaja v swingerske klube.

Do konca potovanja sva se omenjenemu izogibali. A da ne bi mislili, da je bilo s tem najinih dogodivščin konec. V najini miniaturni kabini je klima dobro delovala, tako zelo dobro, da sem dobila vnetje živca. V Reki sva sedli v avto in takoj krenili v Maribor. Že na poti sva se namreč naročili pri zdravnici. Preden sva se vrnili v muzej, sva obe v lekarni že dvignili zdravila.

Marko Polo, slovenskih muzealk muka! 🙂 Ni čudno, da je končal na kopnem.