Počitnice! Pred vrati so, ne le za otroke, ampak tudi za izmozgane starše. Tisti, ki se lahko nadejajo, da bodo kakšen dan dopusta uspeli preživeti brez otroškega vriska, pa so še posebej blaženi. In tako je vsako leto tudi meni. Prestolonaslednik gre z očetom na t.i. “majmunovo” ali po naše “opičje” (njihov izraz za moško druženje), Kraljica Mati pa po svoje.
In tako sva se z Boljšo Polovico podali v kamp Menina pri Mozirju. Saj ne da bi bili neki posebni ljubiteljici celinskega dopustovanja, a Prestolonaslednik je kakšno leto prej tam s prijatelji preživel teden dni otroškega kampa. Užival je kot pujs in tudi meni se je kamp vtisnil v spomin, saj je bilo vzdušje nadvse prijetno, okolica pa prelepa. Ob navdušenju nad prvotnim vtisom pa sva pozabili, da je izkušnja kampiranja v teh krajih tudi poleti povsem drugačna, kot ob morju. Govorim, seveda, predvsem o temperaturnih razlikah med dnevom in nočjo in o vlagi, ki pred večerom neusmiljeno pade na zemljico, šotore, turiste…
Seveda bi lahko na dolgo in široko opisovala nočno zmrzovanje in dejstvo, da je vsako jutro z notranje strani šotora po naju padal dež, saj se je čez noč nabralo neverjetno veliko kondenza. A v spominu bo nama in predvsem obiskovalcem kampa ostal predvsem najin “romantičen” večer ob ognju. Vsak pameten turist ogenj zakuri, ko je okolica še suha, prav tako drva in papir. Midve pa sva MORALI laziti po Mozirju in v kamp sva se vrnili, ko je noč že padla, z njo pa tudi vlaga. Lotila sem se priprave ognja na kurišču. Po pravilih, kot so me naučili pri tabornikih. Zdelo se mi je, da bo to morda malo težavno, pa vendar sem bila vztrajna. Papir, drva, treske, vse je bilo namreč mokro, ne le vlažno, prav mokro.
Če bi bilo zunaj še svetlo, bi mojo tehniko zlaganja zagotovo občudovali vsi prebivalci sosednjih šotorov. Vendar pa so se ti večinoma že poskrili v varna bivališča, drugi pa naju v trdi temi sploh niso mogli videti. So naju pa zato kaj kmalu začutili, saj sem uspela prižgati ogenj, ki ni bil ognju niti podoben. Z najinega kurišča se je vil le širok, dolg, gost oblak črnega dima, ki je grozil, da bo zajel celoten kamp. Kolikor sva prej slabo videli zaradi teme, v trenutku zaradi dima nisva več videli niti sosednjih šotorov. Kašljanje, sopihanje, pekoče oči in predvsem strah, da se številni prebivalci kampa ne bodo več zbudili, so naju prisilili, da sva se odpovedali romantiki in pogasnili ogenj (no, dim). V tem času je dim zajel tudi teraso lokala in obiskovalci so se zbirali, da bi videli, kdo je povzročil to ekološko katastrofo.
Naslednje jutro od sramu nisva upali iz šotora. Prepričana sem, da se žrtve najinega početja še danes spominjajo dveh babnic, ki sta skoraj uničili celoten ekosistem.
kraljicamati.com 