Blog nastaja na letalu. Wizz Air, številka leta W6 2901. Pod vtisom kozarčka (ali dveh, ali večih, kdo bi štel) belega vina La Baume. Ne zamerite torej, če bo cmerav ali pretirano vesel, nisem se še odločila, v katero smer bo krenil.

Naj za začetek priznam, da se grozno bojim letenja. Ko stopim v letalo se mi roke začnejo znojiti, poslavljam se od življenja in če Prestolonaslednik ne potuje z menoj, mu pošiljam sporočilca polna materinske ljubezni, da mu še “poslednjič” dam vedeti, da je ljubljen otrok. Enako seveda velja, če z menoj ni Boljša Polovica.  Pred leti sem bila namreč dovolj neumna, da sem redno spremljala serijo Največje letalske nesreče na Discovery Channel.

Ker izredno rada potujem, veliko potovanja pa zahteva tudi moje delo, sem torej v stalnem stanju panike, pomešane z blaženostjo in ljubeznijo do rodne grude, ko se vrnem domov. Da parafraziram znani rek: hvali nebo, drži se zemlje. 

Boljša Polovica je organizirala podaljšani vikend v Londonu, koncert Idine Menzel v Royal Albert Hall, musical Wicked in, seveda, kakšen muzej ali dva ter kosilo na Covent Gardenu. Kdo bi se lahko uprl tej ponudbi? Seveda pa je ob tem potrebno misliti na živčke in kupiti Persen forte.

Na žalost sem na slednje pozabila, sodelavka Boljše Polovice pa je dala nasvet, naj pred letom popijem enega “kratkega”. Tudi tega nisem naredila, saj sem želela priti na letalo. Ker ne pijem pogosto, sploh ne žganega, bi me hitro vrglo.

Ko so na letalu začeli ponujati pijačo, sem se odločila za flaško belega, ker so imeli akcijo, pa me je Boljša Polovica nagovorila, da vzamem še dve. Vedno zna preračunati. Ena gre z mano z letala, dve pa sta končali v meni, v odlični sinergiji z njeno mineralno z mehurčki.

Najprej sem bila manj živčna, nato sem začela recitirati. Kot vedno je bil najprej na vrsti  Robert Frost, nato še France Prešeren. Tu sem bila že bolj glasna, Boljši Polovici pa je bilo že malo nerodno. Še bolj nerodno ji je postalo, ko je začelo iz globočin doneti: “… kje so meje, pregrade, za slovenske brigade? Ne, za nas ni pregrad in ne mej…!”   Vmes sem spila še en špricarček. Ker je kazalo, da se bo zadeva zaključila škandalozno, me je nagovorila, naj pišem blog, kar na mobitelu in po vsem vinu zahteva koncentracijo. Zamotila me je in njen ugled je rešen. Meni pa je po štiri deci vina malo slabo, a strahu več ne čutim. 

Pozdrav iz Londona. Minister za zdravstvo opozarja, da alkohol škodi, ali kako že. Na zdravje!