Vsi vemo, kako moteče je, ko kakšna duša med najbolj napetimi scenami filma v kinu začne odvijati bonbone. Ali pa, če kdo med predstavo klepeta. No, v Angliji se kar pripravite, da boste doživeli še kaj hujšega.

Že pred nekaj meseci smo Boljša Polovica, Prestolonaslednik in moja malenkost na musicalu Les Miserables v šoku gledali, kaj vse ljudje privlečejo v gledališče. Ne zaustavijo se pri kokicah in bonbonih, tudi sladoled, čips, hot dog, sendviče. V kavarni prodajajo čisto vse in med predstavo se mi je kdaj pa kdaj zahotelo, da bi koga zadavila. Šuštenje, prežvekovanje, srkanje, klepet in kaj je še takega… v gledališče vsekakor ne sodi. A to je bilo, kakor sem se danes prepričala, nedolžna izkušnja.

Boljša Polovica me je povabila v Royal Albert Hall na koncert Idine Menzel. Ni ravno moja prva izbira, a povabila se ne zavrne. Ona je namreč velika oboževalka in eventualna zavrnitev bi uničila mirno sobivanje in ljubečo atmosfero našega doma. 

V navdušenju je kupila karte v najboljši loži. Le šest nas je sedelo v njej. Štirje so bili odveč. Saj vem, tečnoba sem, a naj pojasnim. Dva sta si v ložo naročila pizze in vino. Kmalu se je pokazalo tudi, da je ženski del para obseden z Idino in ji očitno sledi po svetu po vseh nastopih ter jo čaka pri vratih tudi po nastopih. Zaskrbljujoče!

Nato sta prišli v ložo še dve gospe iz Birminghama, ki sta najprej klepetali do neskončnosti, nato pa prihajali in odhajali in prihajali in odhajali… kot se je pokazalo, ju je v to silila žeja. Po pivu. Veliko piva se je popilo, ženski pa prav tako obožujeta Idino. Obetala se je katastrofa.

V načelu me na kakšnih divjih koncertih, kjer je glasna ekstremno glasna in vse spominja na švasanje in žaganje, ne moti, če kdo pevcu na vse pretege pomaga prepevati. A Idinin koncert ni bil take sorte. Njo se posluša zaradi njenega glasu. Vse “wannabe” pevke sumljive kvalitete to samo uničujejo.  Boljša Polovica, ki ima veselje do prepevanja, posluha pa veliko manj, je to dojela in je le odpirala usta. Druge niso imele tega razumevanja za moje občutljivo uho.

Vse tri so imele solo nastop. Vsaka je pesmi masakrirala po svoje, ob tem pa so si očitno domišljale, da so na odru in predstavile še svojo koreografijo. Dama s pizzo se je samostojnemu nastopu predala z eleganco, dami s pivom pa sta, pod vplivom alkohola v riti, postajali vse bolj divji. Peli, mahali, hodili gor in dol, pili in tulili v odobravanju vsakega visokega tona, ki je prišel iz Idininega grla. Od njunega skakanja se je loža kar tresla. 

V sosednji loži je bilo na videz drugače. Fina družba, ogromno dragocenega nakita, šampanjec je tekel v potokih (steklenica 80 funtov). Sedeli so kot mumije in se nadvse primerno obnašali. Ko so po koncertu vstali, se je dalo videti, da so bili od pasu navzgor v finih oblačilih, pod pasom pa vsi v ekstremno kičastih, a dragih trenerkah. 

Pivki piva sta se za konec pri zadnjih dveh pesmih glasno sporekli in odvihrali iz lože, jaz pa sem končno v miru poslušala. No, solistka s pizzo je dodala še svoje, a veliko manj prodorno kot poprej. 

Idina pa… dobra je, moram priznati. Boljša Polovica me je prisilila, da moram dodati še, da komaj čakam, da jo bom zopet poslušala! Idino, namreč.