Včasih te prijatelji še predobro poznajo. Danijela zagotovo zelo dobro pozna mojo malenkost. Pred nekaj dnevi sem dobila sporočilo, ali se ji bom pridružila med nočnim pohodom na Pohorje, saj veste Od vzhoda do vzhoda. Ker sem pred vsako zadevo takoj za akcijo in potrdim še preden dobro razmislim, sem tudi tokrat padla na finto.

Dan pred to noro potezo – samo norci plazijo v hrib ob 3.30 zjutraj –  se nisem dobro počutila, pa še noč pred tem je bila bolj neprespana kot prespana. Priznam, da sem si ob misli na naslednje jutro zaželela, da bi še bolj zbolela in upravičeno odpovedala norenje po Pohorju. Ura je zvonila ob 2.45, eno oko se je odprlo, drugo se ni hotelo, grlo me je bolelo in v nosu se mi je gor in dol vozilo nekaj, kar sedaj ne bi opisovala. Eno oko in en prst sta bila načeloma dovolj, da sem Danijeli poslala sporočilo, da ne morem, enostavno ne morem na Pohorje. Zdravstvene težave in to.

Dobila sem prijazen odgovor, poln razumevanja, obrnila sem se na drugo stran in zadovoljno zaprla oči. Rešena sem! Vendar pa obstaja en mali črviček, ki se mi v takšnih trenutkih zavleče v možgane in ruje, ruje, najeda… Slaba vest. Obljubila sem, sram me je lahko, da lahen prehlad izkoriščam kot izgovor, sedaj bo Danijela morala sama. Žrlo me je tako dolgo, da sem vstala, napisala še dve sporočili in se začela oblačiti, pri čemer sem preklela hrib, prehlad, občutek krivde in še kaj. V sebe sem vrgla nekaj malega hrane, vitamine in vodo ter krenila na pot.

Maribor je nor in pika! Kako lahko čez tisoč ljudi misli, da je plazenje navkreber ob pol štirih zjutraj dobra ideja? Komaj sva našli parkirno mesto in se pridružili kolonam nadobudnih športnikov, ki so odlebdeli proti vrhu. Jaz sem bila utrujena že ob spodnji postaji vzpenjače, v prvi hrib pa sem že preklinjala kot stari kočijaž. Srce mi je razbijalo v  grlu, postalo mi je slabo, šlo mi je na bruhanje, morala je bila na tleh. Najraje bi se obrnila in se vrnila teh začetnih 150 m v dolino. A me je bilo sram! Kakor slaba vest, na mene zagotovo deluje tudi občutek sramu. Pa ne morem odnehati že na začetku!

Komaj, komaj, z zadnjimi izdihljaji sem se privlekla do Trikotne jase. Prikazali so se mi vsi svetniki. Padla je odločitev, da se bova zadovoljili samo s tem. Danijela se je strinjala, ne vem pa, ali zaradi tega, ker se je bala, da me bo pobralo, ali pa tudi ona ni bila več pri močeh. Bojim se, da je ono prvo. Sedli sva in se predali res lepemu pogledu na mesto. Ponudila mi je banano, iz nahrbtnika sem potegnila vodo. Oboje je končalo v meni in želodec se je zahvalil s tem, da mi ni bilo več slabo. In kot po čudežu sem bila naenkrat polna energije in volje, da se ne predam. Padla je odločitev – Lukec mora biti najin!

Počasi, počasi, z majhnimi korakci a vztrajno sva napredovali proti naslednji točki. In ko sva prišli do tja, je Danijela omenila, da sva že skoraj pri vrhu in da naju na vrhu čakajo borovničke. Borovničke! Borovničke!!!! Zakaj ni tega omenila, ko sem umirala med prvim vzponom? Greva, torej! In sva prišli. Vrh je bil najin. Ko sem grizla v zadnji vzpon so se nekateri že spuščali v dolino. A to ni pomembno, prišla sem na vrh! In ostala brez borovničk, saj se je spuščala zadnja gondola, ki sva jo morali ujeti, da bi pravočasno prišla v službo.

Borovničk sicer nisem dobila, a sem dosegla svoj cilj, cel dan sem se odlično počutila, ob štirih popoldne pa sem za tri ure in pol utonila v zaslužen spanec. Zopet bom plazila proti vrhu, zagotovo, in zagotovo bom ponovno preklinjala svojo odločitev. Brez tega Kraljica mati ne bi bila Kraljica mati.