Poletje je že dolgo v deželi in konec Festivala Lent je dal vedeti, da je čas za dopust. Ko vsi, ki ostanejo v mestu, romajo na festival, mene ta mestni vrvež vsako leto ponovno spomni na trenutek Prestolonaslednikove slave, zaradi katere sem jaz globoko padla. Na srečo od takrat na festivalu ni več nastopal, če bo, bom naslednjič zagotovo bolj pazljiva.

Prestolonaslednik je v osnovni šoli kakšni dve leti plesal v folklorni skupini. Spomini, ki me vežejo na to obdobje, so večinoma povezani s tem, kako sladek je bil v hlačah, široki beli srajci in lajbeku, hkrati pa me spomni na pasji drek. Saj vem, še vedno se trudite najti povezavo in takoj vam bom ustregla.

Torej, Prestolonaslednikova folklorna skupina je bila povabljena na Lent, nastopili bi naj na velikem odru. Prestolonaslednik je bil navdušen, jaz pa seveda tudi, saj bodo lahko (tako sem razmišljala) VSI videli, kako neverjetno nadarjenega, lepega in kodrastega otroka imam. Seveda pa je vabilo na takšno prireditev zahtevalo tudi vaje, ki so se zavlekle še v poletje, po koncu šolskega leta.

Zvezda ljudskih plesov – Prestolonaslednik

Staršem nič ni pretežko (vsaj večini) in tudi jaz sem molče prevažala zvezdnika ljudskih plesov na vaje in nato domov. Ob vsem tem pa je bilo potrebno poskrbeti še za druge potrebe mojega podmladka. In tako je lepega dne, čim sva se pripeljala pred šolo, padla pritožba, da je lačen. Kakšna mati pa bi bila, če bi otroka pustila lačnega še pet minut, kaj šele celo uro??? Takoj sem skočila čez cesto, v pekarno, in pohitela v šolo, da otroka ulovim še pred vajami. A mu ni bilo dano, da bi pecivo prejel pravočasno.

Ko sem pogumno zakorakala čez cesto in nato na zeleni pas med cestiščem in pločnikom, sem s celo nogo zakorakala v pasji drek. Po velikosti izločka bi lahko sklepala tudi, da ga je tam pustil slon, ali pa so vsi lokalni cucki hodili srat na isti kup. Na nogi sem imela japonke in poskusite si zamisliti, kako je zgledalo to “srečanje” noge in “blata”. Moji prijatelji sicer vedo, da sem kraljica drame, a tokrat brez pretiravanja povem, da kaj tako ogabnega nisem doživela nikoli prej in do sedaj tudi ne več.

Kaj narediti? Jasno mi je bilo, da dobesedno “posrana” ne morem tacati po šolski telovadnici, zato sem, bolj ali manj na eni nogi” odskakljala do šolskega stranišča, sezula japonko in jo zalila z vodo, medtem pa poskusila oprati podplat. Zamislite si šolske umivalnike, prilagojene malim otrokom in ogromno babnico, ki stoji na eni nogi, komaj balansira in sredi šole umiva noge. Ni čudno, da je čistilka, ki je šla mimo, svojo pot prekinila in si me prišla ponovno ogledati. Na srečo (ali pa nesrečo) sem bila v svetu staršev in v svetu šole in me je poznala. Prepričana sem, da bi me v nasprotnem primeru z metlo napodila iz šole.

Ko sem se za silo uredila, sem z eno mokro japonko in eno suho otroku odnesla malico in odkrevsala na dvorišče (vsakič, ko sem stopila z mokro japonko, je ta neusmiljeno zaškripala), kjer sem nogo prepustila sončnim žarkom. Otrok je svoj trenutek slave na Festivalu Lent dobro izkoristil, naslednje leto pa je nehal plesati. Jaz  se svoje “nesreče” spomnim vsako leto v začetku poletja ter na vseh zabavah, ko je potrebno postreči s kakšno zabavno zgodbo.

Japonka nikoli več ni bila ista… Žalostno je končala v smeteh, saj se je je držal slab sloves in predvsem neznosen smrad.