Tako, postala sem klasična mama. Zaskrbljena, tečna, preveč zaščitniška. Ni več tiste sproščene, zabavne, cool matere, kakršna sem bila, vsaj po svojem prepričanju. Bolj je najstnik samostojen, bolj “krampam” in se borim za mesto v njegovem življenju.

Vedno sem bila prepričana, da bom ob pravem času znala najti svoje mesto, dvigniti perutnico in spustiti piščančka v svet. A se je pokazalo, da to niti ni tako enostavno. Sploh pa je težko to opraviti dostojanstveno in brez “škandalov”.

Najprej se je začelo s tem, da Prestolonaslednika niso več zanimala potovanja z nama. Vsaj ne vsa. V planine bi še šel, kaj drugega že ni nujno po njegovem okusu (v bistvu se je najprej nehalo “cartanje”, a o tem ne smem pisati, saj bo Prestolonaslednik skočil iz kože). Nato se je vedno bolj poredko prikazal iz sobe, nedeljsko družinsko kosilo dosežemo le še ob grožnjah in/ali obljubah. Skupni sprehodi, izleti (razen, ponovno poudarjam, v gore) in kaj je še podobnega, so stvar preteklosti (in če se prav spominjam svojih najstniških let, tudi prihodnosti. Vsaj upam!). Na telefon se ne javlja, ker za razliko od večine najstnikov prisega na to, da je telefon vedno nastavljen na tiho. Ker, zakaj bi se on javljal na telefon?? In zakaj bi moral biti vedno dosegljiv??

V začetku počitnic se je s prijateljem podal na Dunaj. Kljub temu, da imava sklenjen dogovor, da VEDNO sporoči, ko prispe na cilj, on tega NIKOLI ne naredi. Ko sem ga spomnila na dogovor, sem dobila povračilni SMS, ki se je glasil takole: “Ljubljena mati, sedaj sva na varnem v hotelu, ogledala sva si…. Dosti ljubezni in lahko noč!” Mhm, ljubljeni sin, ti se kar igraj z življenjem!!

No, kakorkoli, vse to sem nekako preživela. Občutek izgube je z vsakim novim korakom v samostojnost večji, a tako pač je. No, tako mirna sem bila do letošnjega poletja, ko sem skoraj skočila iz kože. Prestolonaslednik se je podal na taborjenje. Navdušena sem, da je tudi on tabornik in da veliko časa preživi v naravi, zato podpiram ta način preživljanja prostega časa. No, le dva dni po odhodu me je že klical. Nekako tako je šlo: “Mama, nujno potrebujem usb ključek, pa računalnik prinesi, da naložim slike, pa nekaj sladkega, pa…”. Vedel je pač, da se bom peljala mimo in je izkoristil priložnost. Priznam, malo me je pogrelo okoli srca. Popolnoma naivno, otrok me želi videti, vsaj malo me pogreša. Iiiii! ❤

Malo morgen! Ko me je videl, mi je najprej povedal, da ne moreva v tabor. Zakaj, mi še zdaj ni čisto jasno, a dvomim, da so takšna pravila tabora. Kaj hočem, sedla sem na tla in odprla računalnik. Seveda je v meni kuhalo in ko so se na stezi pojavili drugi taborniki, sem cinično na glas siknila Boljši Polovici, naj se vrže v grmovje, da je ne bodo videli. Moj cinizem je seveda razkuril Prestolonaslednika, ki že tako ni bil ravno najbolj pri volji. Ozračje je bilo napeto in ker je zaslutil, da bo počilo, je milostno privolil, da gremo v prvo gostilno. Še preden sva z Boljšo Polovico uspeli prav srkniti svojo pijačo, je prenesel fotografije na ključek, se poslovil in odpeketal v deževni dan. V meni je vrelo!

Na srečo se z Boljšo Polovico dobro dopolnjujeva in me je uspela kolikor toliko mirno odpeljati dalje. Telefon, ki je do tega dne, skladno s potrebami in željami Prestolonaslednika, veliko zvonil, je utihnil. Ni bilo sporočila, ni bilo klica. Nobenega glasu. Minil je drugi dan, tretji, pa četrti. Medtem sem ga klicala jaz, klical ga je Bivši, dobil je nekaj sporočil… Telefon je bil izključen, vmes ponovno vključen, pa izključen, a od smrkavca ni bilo glasu. Kljub temu, da bi morali doreči, kje ga poberemo po taborjenju, kdaj, kako naprej…. saj ga do konca poletja ne bom več videla. Celo k grozilnim sporočilom sem se zatekla. Nula!

Katastrofalni poskus vzgoje

Čeprav v družinske zgodbe nerada vpletam tujce, sem peti dan poslala sms vodji tabora, naj se Prestolonaslednik nujno javi. Nič! Eksplodirala sem, sedli sva v avto in preko polovice Slovenije pridrveli v tabor.Ko sem se prikazala med taborniki, na vratih šotora, je bilo vsem jasno, da je vrag vzel šalo.

O podrobnostih pogovora, ki je sledil, ne bom. Domov sem se peljala mirna. Jaz sem povedala svoje, otrok je povedal svoje, razjasnjeni so bili vsi nesporazumi in ugotovila sem, da bi lahko morda ostala doma. Pa vendar sem bila globoko v sebi zadovoljna – naj ve, kako noro mater ima! Tako bo vsaj premislil, preden resno zakuha kakšno neumnost! Sem pa ponosno ugotovila, da ima otrok veliko mero zdrave pameti in razuma. V tem primeru zagotovo veliko več kot “ljubljena mati”.

Prestolonaslednik odrašča in priprave na samostojno življenje naj se prično. Ne njegovo, on je pripravljen. Na samostojno življenje se moram ponovno navaditi jaz. A pod perutnico je prazno mesto. In če sem se do sedaj delala norca, ko je Boljša Polovica izražala materinska čustva do našega kosmatinca, sem se včeraj popoldan ulovila, ko sem kosmatincu govorila: “Mamica ti bo zdaj dala priboljšek, pridi k mamici!”

Bog mi pomagaj!!!!