Na srečo so peklensko vroči dnevi za nami. Vsaj upam! Naj gre k vragu poletje, ki ga moraš zavoljo lastnega zdravja preživeti v stanovanju, pod direktnim udarom klime. In potem seveda navlečeš prehlad in si obsojen na bolniško. Nehote razmišljam o tem, ali je to znak staranja, ali pa smo se letos kuhali vsi, ne glede na starost in psiho-fizične lastnosti. Vem le, da imam rada poletje, jesen, zimo in pomlad, a letos komaj čakam zimo in upam, da bo prinesla vsaj dva metra snega.

Na srečo imam doma klimo. Prav tako sem pred dvema letoma dobila odobritev, da sem klimo dobila tudi v pisarni. Prelomno ni bilo dejstvo, da je kolegica, ko sem bila jaz (na srečo) na dopustu, plačevala račune in izračunavala plače tako, da je imela pod mizo lavor ledene vode, v katero je pomakala noge, saj drugače ne bi preživela.

http://www.healthyfoodhouse.com

Financerje je prepričalo dejstvo, da bo ckrnil server, ki je v moji pisarni in poleti in pozimi razen očitne praktične funkcije, opravlja še dodatno funkcijo grelnega telesa. Ko je vzdrževalec računalniške opreme in mreže napisal opozorilo, da server v vročini trpi, je bila zadeva takoj rešena. S tem pa tudi midve. Od takrat lahko poleti končno delava brez strahu, da nama bo odpovedalo srce ali pa se bodo možgani skuhali. Seveda smo morali denar za klimo dati sami, čeprav je morala odobritev priti od drugod.

A kot sem zapisala, tudi klima vedno ne prinese odrešitve. Ne le v obliki prehladov ali pljučnice. Včasih klima enostavno ne dela pravilno in za to smo odgovorni sami. Ali pa drugi okoli nas. In prav to se mi je zgodilo lani, ko smo se s kolegi odpeljali na odprtje naše razstave v Celovec. Da ne bi vedno službenih voženj opravljala sama, sem sprejela Simonino ponudbo in na pot smo se odpeljali z njenim vozilom. Vseeno kdo vozi, da le ima avto klimo. Če jo znaš uporabljati!

Vozimo se mi tako proti Celovcu. Avtocesta v Avstriji je lepa, vožnja mirna, le vroče mi je bilo. Tako zelo vroče. Vsake toliko sem rekla Simoni naj nastavi klimo, saj se bom skuhala. In jo je nastavila. Mimogrede povedano, s Simono se nikoli in nikdar ne bova uskladili glede primerne temperature, saj njo kar naprej zebe, meni je kar naprej vroče. Pa vendar mi je poskušala ustreči. Zniževala je temperaturo in se pritoževala, da ima noge že ledene, meni pa je bilo še bolj vroče. Debata in pritoževanje z obeh strani bi se lahko nadaljevala v neskončnost, če ne bi z zadnjega sedeža zaslišali glasu sodelavke, ki je dodala: “Samo Simona, tu res piha topel zrak”.

Saj vem, ni vam potrebno dodatno pojasnjevati. Verjetno ste takoj ugotovili tisto, kar nama ni padlo na pamet. Simonin avto ima možnost, da si za vsako mesto posebej nastaviš temperaturo. In medtem ko je Simona sebe hladila do podhlajenosti, je meni privoščila gretje, ki bi bilo primerno kvečjemu za konec meseca januarja. Na srečo sem se do Celovca uspela vsaj malo ohladiti. Na sprejem ja ne moreš priti čisto oznojen.

A ob Simoni, sedaj vem, mora biti človek vedno pripravljen na vse. Tako kot takrat, ko sta me z njeno hčerko eno jutro sredi zime pobrali na Cesti proleterskih, saj sem šla z njima do službe. Njenemu podmladku je bilo slabo, SLABO. A Simoni ni padlo na pamet, da ji je mogoče slabo zaradi tega, ker je bilo v avtu vsaj 35 stopinj.

Simono pač vedno zebe. In nikoli, ampak res nikoli, se ne bova uskladili glede primerne temperature.