Ponoči komaj diham. Ne, ni mi vroče, le prostora mi primanjkuje. Ne, postelja ni premajhna, Boljša Polovica se v strahu privija k meni in išče varnost. Boji se! Jaz pa se smejim in izzivam, priznam. Neko noč sem kliknila z jezikom in se v sebi smejala, ko je Boljša Polovica zagnala paniko, da nekoga sliši. A vsak s seboj nosi svoje strahove. Nekateri so racionalni, nekateri ne.

Moj strah sodi med prve, verjemite. Že ko sem bila majhna, sem pred spanjem od daleč skočila na posteljo. Ob postelji nikoli nisem postopala in nikoli, ampak res nikoli nisem dovolila, da bi moje noge brezciljno visele s postelje. Vas zanima, zakaj? Zato, ker se je pod posteljo skrivala pošast! Čisto zares. Nikoli je sicer nisem videla in še vedno sem živa. Zagotovo prav zaradi tega, ker sem se pravočasno in pravilno ubranila pred njo. Nisem ji dala priložnosti, da bi me zgrabila in požrla, ali pa odvlekla v neko luknjo, kjer bi ji morala služiti kot sužnja Ali pa bi me požrla šele tam. V glavnem, noben scenarij, povezan s pošastjo, ni bil pozitiven.

http://www.indiatimes.com

Boljša Polovica se ne boji pošasti. Ona se boji, da vsi lopovi in morilci tega sveta čakajo trenutek, ko bo ugasnila luč in zaspala. Takrat bodo priplezali skozi okno, čez balkon, skozi strešno okno (to je po mojem mnenju sploh nemogoče)… V glavnem, večno je ogrožena. Ko je sama doma, slabo spi. Ko sva skupaj, sem ponoči glavni branilec nedolžnih  in vodja varnostne službe.

Boji se tudi, ko smo v našem mariborskem stanovanju. Tudi tam za njo skozi okno oprezajo morilci. Naj pojasnim, da živimo v 14. nadstropju. Morilec, ki po gladki fasadi pripleže do 14. nadstropja, si zasluži, da se mu sam ponudiš. Prav tako eventualni vlomilec in tat. Kajti to bi res bil občudovanja vreden dosežek.

Zato ponoči komaj diham. Teža njenega telesa, ki se v iskanju občutka varnosti tesno stisne k meni, me duši. Vsaj dokler ne zaspi in pozabi, v kakšni nevarnosti se nahaja. Tisti, ki ste Boljšo Polovico že videli, se boste prav gotovo nasmehnili. Glede na njene mišice in moč, ki jo ima, je smešna že misel, da bi se je kdo lotil, kaj šele, da bi bila jaz tista, ki bi jo branila. Že ko te v šali udari po rami, ti je žal, da si bil dovolj blizu, da te je lahko dosegla.

Boljša Polovica, zapomni si, da imamo protivlomna vrata in smo tako visoko, da nobenemu inteligentnemu zločincu ne bi padlo na pamet, da poskusi priplezati do nas. Zato me pusti dihati, nič hudega se ne bo zgodilo.

A ko pade noč in se sence podaljšajo, se začno dogajati čudne reči. Povem vam, čisto zares, da pod mojo posteljo še vedno ždi pošast. Zato še vedno na posteljo skočim od daleč in kar se da hitro. Zakaj bi tvegali in se izpostavljali nevarnosti?