Bolj zmešana, kot sem bila oni dan, še menda nisem bila. A ne bi dala roke v ogenj za resničnost te izjave. Take zadeve se mi včasih dogajajo, tokrat kot izgovor in primerno obrazložitev uporabljam sončev mrk. Zagotovo je name vplival nadvse neugodno.

http://www.charlestoncvb.com

Bolniška je za menoj in podala sem se na dopust. Telo si pač mora odpočiti. A, kot se rado zgodi, sem morala že prvi dan dopusta nujno v službo. Ker sem bila v našem zagrebškem gnezdu, sem načrtovala, da bom vstala navsezgodaj. In tudi sem. Ko ob pol šestih zjutraj ugotoviš, da te je soseda zaparkirala, ti postane kar slabo. Veš, da nisi nič kriv, a ko tako zgodaj zvoniš na njihovih vratih, se počutiš krivo kot hudič. Avto je pač potrebno prestaviti. Odprla sem garažo, avto je bil odklenjen, stvari sem začela zlagati v prtljažnik in ugotovila… NIMAM KLJUČA OD AVTA!!! Katastrofa! Premetala sem vse torbe in vrečke, z Boljšo Polovico sva se menjali pri premetavanju torb in premetavanju stanovanja. Ključa ni bilo, izginil je, odnesla ga je megla, nestao… Skoraj me je kap, sploh, ker sem očetu obljubila, da ga bom ob 7.30 pobrala v Mariboru in ga odpeljala v bolnico. Takšno obljubo je potrebno držati, pa še v službi sem si najavila nekaj sestankov.

Boljša Polovica je ponudila svoj avto, garažo sva zaprli, soseda je zagotovo preklinjala in preklinja še danes. A druge izbire ni bilo, morala sem v Maribor. Tudi zaradi rezervnega ključa od avtomobila, ki je bil v omari v mariborskem gnezdu. Tako sem vsaj bila prepričana.

Pot je dobro potekala, celo na meji se ni dogajalo nič posebnega. A v Mariboru je sonce znova pokazalo svojo moč. Očeta sem odpeljala v bolnico, v zdravstvenem domu sem dovolila, da so mi posesali malo krvi za preiskave in šla domov po ključ. Mislite, da sem ga našla?? Figo! Ni ga bilo. Vse sem premetala, dvakrat. Stanovanje je bilo podobno uničenju po eksploziji bombe. Ključa ni bilo. Kaj naj, k serviserju bo treba. Pobrala sem stvari, ki sem jih potrebovala in šla na drugo stran mesta, da bi naročila ključ. A pogovor med menoj in trgovcem z nadomestnimi deli se je odvijal nekako takole:

Jaz: “Dober dan, izgubila sem ključ…..” (opisala sem celotno zadrego).

On: “Ni problema, naročili bomo ključ in pridete z avtom, da ga programiramo.”

Jaz: “Kako naj avto pripeljem iz Zagreba, če pa nimam ključa?”

On: “Aja, potem pa prinesite ključ, mi bomo naročili surovec in ga izrežemo. Programirat pa ga pridete, ko boste prišli v Maribor.”

Jaz: (Počasi prepričana, da me zaj…) “Gospod, nimam ključa, kako naj vam ga prinesem? Kaj ne morem sporočiti neke šifre, pa naročite ključ?”

On: “Pri vaši znamki vozila to ne obstaja. Lahko pa sporočite številko in bomo preverili pri proizvajalcu.”

Jaz: “Kje pa najdem to številko?”

On: “Na ključu je.”

WTF??!!

Jaz: “Je še kje drugje kot na ključu? Ker ključa nimam!!”

On: “Zagotovo je še kje v papirjih”.

Jaz: “Dobro. Kaj pa če proizvajalec na tak način ne dobavlja ključev?”

On: “Potem pa imamo problem”.

Priznam, mene je skoraj kap! Odšla sem iz salona in poklicala Boljšo Polovico. Na pol v joku sem ji razlagala, kako je vrag vzel šalo in po torbi z eno roko iskala ključe od njenega avta. In kaj se je zgodilo? Iz torbe sem potegnila ključ mojega avta. Ubila bi se, tam in v tistem trenutku! No, ena zadrega je bila za menoj. Presrečna sem se odpeljala proti službi, kjer sem seveda vsem opisala mojo jutranjo dogodivščino.

Opravila sem sestanek, dva, uredila neke papirje, dala nekaj podpisov. Pač, naredila, kar sem nujno morala ter se odpravila k očetu v bolnico, da bi ga še videla pred operacijo. Na poti sem se spomnila, da sem najbolj pomembno zadevo, ki sem jo MORALA odpeljati v Zagreb, pozabila doma. Nič drugega mi ni preostalo, kot da sem šla ponovno domov. Pobrala sem, kar je bilo potrebno in se odpravila v bolnico. Na poti tja me je poklicala Boljša Polovica in med pogovorom me je opomnila, da sem pozabila nekaj v pisarni. Torej sem po obisku očeta še enkrat šla v muzej. Ljudje moji, če bi ta dan še kaj pozabila ali “izgubila”, bi me pobralo. Naloge, ki bi jih lahko s potovanjem vred rešila šestih urah, so mi vzele vsaj 10 ur.

Ko ima vrag mlade… Ali pa ko imaš možgane na paši… Ne, zagotovo je bil kriv sončev mrk!