Kar pomnim, sem poletja preživljala v šotoru, oziroma v brako prikolici. Oboževala sem občutek svobode, ki ga ponuja kampiranje. Predvsem zvok škržatov in “kričanje” galebov, ki so me zbujali zjutraj. Dejstvo, da si ves čas del narave. Enostavno popolno.

Ko sem bila majhna, smo imeli omenjeno brako prikolico. Ta prikolica je bila vsako leto pravočasno pripravljena, sedli smo v avto in se odpeljali. Sredi noči, seveda, saj v avtomobilih ni bilo klim, nikomur pa ni bilo do “kuhanja” na poti. Kaj je bilo potrebno napraviti, da je bilo vse pripravljeno, nisem vedela. To ni bila moja skrb. Pripraviti sem morala le svojo obleko in škatlo knjig. Knjige so bile naše redne in obvezne spremljevalke. Drugo sta uredila oče in mama.

Ko sem odrasla, še posebej, ko je v moje življenje na velika vrata vstopil Prestolonaslednik, se je to spremenilo. Sedaj je priprava postala moje delo. A kljub temu sem ob stanovanju, ki smo ga imeli na morju, še vedno raje postavila šotor na našem rajskem otoku. Prestolonaslednik je užival, saj je cele dneve preživel v borovem gozdu, ob morju, v naravi, s prijatelji. Kampiranje je bilo enostavno, vsaj tako se je zdelo. Dokler v moje življenje ni vstopila Boljša Polovica. Takrat se je začelo novo obdobje našega kampiranja. Obdobje kamperskega luksuza.

Naj vas popeljem v leto, ko je naše kampiranje doseglo vrhunec. Šotor 6×4 metre, visok več kot dva metra, je bil le uvod. Izračunala sem, da bi lahko v šotor sparkirala avto in še bi ostalo dovolj prostora za nas. Ob tem smo imeli manjši šotor, kjer smo hranili hrano, včasih pa so v njem prespali otroci v iskanju samostojnosti in odraslosti. No, ponavadi so se ponoči pretihotapili nazaj v veliki šotor. Ob tem smo imeli paviljon, ki je služil kot prostor za kuhanje, sedenje in druženje. V njega je Boljša Polovica privlekla mizo, dva dvoseda in dva stola, kuhinjsko omarico (tisto za kampiranje), kuhalnik, zložljivo omaro s petimi policami, še ene zložljive police, plinsko luč, tono posode in še bi lahko naštevali. Seveda je imel paviljon dodatne stranice, ki smo jih v primeru slabega vremena zaprli.

Potrebno je bilo imeti še zeleno gosto mrežo, s katero smo naredili pregrado proti češkim turistom. Ne bi hotela biti krivična, a prav na tem otoku smo se naučili, da imajo češki turisti močan čredni nagon. Kjerkoli si postavil šotor, so se trudili, da so ga postavili čim bližje tvojemu. Ob dnevih, ko so prihajali turisti, je bilo zaradi tega nujno potrebno dežurati in postaviti mrežo, v kolikor si zaznal, da bo tvoj šotor postal del češkega naselja.

Ob vsem tem je bilo potrebno misliti na ugodje. Potrebna sta bila dva Dormeo roll-upa. Imamo pač zahtevna telesa, ki ne marajo napihljivih blazin, sploh pa ne, če se te blazine sredi noči prepičijo in spustijo dušo. Jasno je, da smo s seboj vzeli vzglavnike in posteljino. Udobje je najpomembnejše. V spalnici je bila zložljiva polica, otroka pa sta imela še prenosni dvd-player.

Pa razne blazine za na plažo, brisače, obleke, hrana, knjige… Na srečo v tem kampu ni elektrike, drugače bi zagotovo imeli še hladilnik in televizijo. Da smo do morja privlekli vse našteto + Prestolonaslednika in njegovo dobro prijateljico Mojco, smo potrebovali dva avtomobila.

Če mislite, da to ni nič posebnega, naj omenim, da na naš otok ne vozi trajekt in na njem ni cest. Avtomobilov in motorjev prav tako ne. Na njega vozi ladjica, na njo je bilo potrebno zvleči vse, kar smo imeli s seboj, nato je bilo potrebno vse to zvleči do prostora za kampiranje in čez nekaj tednov obratno. Ob tem se je bilo treba drenjati in prerivati z drugimi, ki so prav tako želeli na otok – dnevnimi kopalci ali drugimi kamperji. Kamp smo postavljali dva dni, podirali pa tri dni. Že zaradi tega tja nisem šla za manj kot tri tedne.

Leto, dve, tri smo vzdržali, nato je bilo to za naše živce in telesa preveč. Boljši Polovici ob omembi kampiranja pade tema na oči. Pravi, da ne bo več toliko vlekla in delala. Pri tem pa je mirno pozabila, da je bilo takšno kampiranje standard, ki ga je postavila prav ona.

Jaz sem tako ostala brez kampiranja. Otrok se je znašel in z očetom nadaljuje tradicijo. Z Boljšo Polovico pa iščeva le še udobje. In kljub vsemu je avto še vedno do vrha nabit. Nekatere stvaru se nikoli ne spremenijo.