Pred leti sva s Prestolonaslednikom na morju slučajno srečala stari znanki, sestri M in K. Dopust, ki bi naj bil samoten in tih, se je spremenil v veselo in zabavno druženje v senci borovcev. Toliko se nisem naklepetala ne prej, ne kasneje in še prav prijetno je bilo. Prestolonaslednik se je s prijateljem preizkušal v jadranju, me pa smo cele dneve uživale.

Med eno izmed mnogih plažnih seans je M opozorila na tri moške srednjih let, ki so stali v vodi do sredine meč, z rokami močili svoje možato telo in klepetali, klepetali, klepetali. Predvidevale smo, da so pobegnili pred ženami in naraščajem in se v objemu morja prepuščali zabavi, ki jo predvsem moški spol rad pripisuje ženskam. Nekaj časa smo jih opazovale in se muzale, saj so bili videti kot kakšne »penzionistke«, nato pa je M glasno vzdihnila in iz sebe izpustila: »Kaj res ni več pravih moških?« In se je pričelo!

Med živahno debato smo razpredale o tem, kaj bi bil ta »pravi moški«. Naj se nad naslednjim zamislijo predvsem tisti moški, ki pri ženskah iščejo le lepo postavo, vedno negovano in lepo lice in kaj je še takšnega, kar določa trofejno ženo. Torej, PRAVI MOŠKI bi moral zjutraj stopiti iz počitniške hišice, na tešče skočiti v morje, plavati do otoka (ki ga je naš pogled slutil nekje v daljavi), priplavati nazaj, še vedno svež in čil prinesti zajtrk v posteljo in svojo izbranko po zajtrku odnesti v morje, da se osveži. Trije gospodiči, ki so se plaho namakali z ročicami, torej niso spadali v to kategorijo.

Pa to niso bile edine lastnosti, ki smo jih pripisale pravemu moškemu. Pravi moški bi moral biti tudi mojster komunikacije. To poletje smo bile namreč priča, kako enostavno komunikacijo sta razvila Prestolonaslednik in njegov prijatelj. Sestavljena je bila iz namigovanja, trzanja z glavo ali rokami in glasov, ki so zveneli nekako tako: »Hnnh?« in odgovor: »Aha!«. Pa sta šla in če je bilo njima jasno kam, nam vsekakor ni bilo jasno nič. Le ocenile smo lahko, da jih bomo videle šele pri večerji. In nekako smo to poletje postale pozorne na komunikacijo med moškimi, ki je bila v veliki večini sestavljena iz takšnih ali drugačnih momljanj, ki so jih drugi predstavniki moškega spola čudežno razumeli.

Prestolonaslednik je moški. In če ne postava v vodi do kolen in se pri tem ne moči, kot da se boji infarkta, ampak se meče v morje tudi z 12. metrov višine (to ima po očetu), pa še dalje razvija to moško komunikacijsko zvrst. In jaz imam težave z razumevanjem. Tako je bilo tudi včeraj.

Prestolonaslednik in njegov prijatelj zadnje čase veliko delata. Preko študenta, seveda. Denar je le denar. In ker je bilo včeraj slabo vreme, sem obljubila, da ga bom po službi pobrala in odpeljala domov, le pokliče naj me, sem mu zabičala. In me je, poklical namreč. Po obveznem odkašljevanju, ki je že stalnica njegovih klicev, je zamomljal nekaj, kar je zvenelo kot: »Zdravo mama, mumbl, mumbl, mmm…«, nato pa je postavil nekaj, kar naj bi bilo vprašanje: »Anton, mmh, mumbl, peljala domov?« Nekako sem slutila, kaj naj bi to pomenilo, pa vendar se mi je zazdelo, da lahko 17-letnik iz sebe iztisne več, kar sem tudi jasno povedala. In sem dobila porcijo, ki sem si jo očitno zaslužila. Iz telefona se je nadvse razločno izvilo: »Mati draga, Tito s teboj! Ali lahko, draga Slava*, Antona odpeljeva domov, saj je…« In tako dalje. Nobenega momljanja več ni bilo. In sem ju odpeljala, Antona in Prestolonaslednika, vsakega na svojo stran!

SLAVA* MI!

* Imam to nesrečo, da si le redki zapomnijo moje ime in priimek, posledično pa sem postala že gospa Gerbera, Berberič, Barbara itd. Zmagovalna pa je bila pošta, s katero sem dobila »partizansko ime«. Priimek Slana je postal ime Slava. In od takrat me prijateljice pogosto pozdravijo s “SLAVA TI”. ali pa sem “draga Slava”!