Saj ne da bi se hvalila, a povem vam, da imam razvit šesti čut. Stvari čutim vnaprej in če vam rečem, da nečesa ne delajte, me poslušajte. Poznam namreč nekaj ljudi, ki delajo po svoje in se zadeva na koncu pogosto konča s katastrofo.

Recimo, pred leti, ko smo v muzeju krasili novoletno jelko, sem Simoni lepo rekla, naj ne pleže po ograji, saj bo sodelavec prinesel lestev. Seveda me ni poslušala in hop, hop, skočila na ograjo. Kako se je zadeva končala? Z dolgotrajno bolniško, saj je njeno koleno popustilo pod pritiskom in se vdalo. In mislili bi, da se je Simona nekaj naučila. Pa se ni!

Zagotovo ste brali moj zapis o našem “izletu” z Markom Polom. Tudi takrat me ni poslušala. Lepo sem ji rekla, naj pusti zadrgo pri miru in ji nakazala možnost, da se jopica lahko sleče tudi brez nasilnega odpiranja zadrge. Ni me poslušala. In sva končali v Dubrovniku na urgenci, nato pa še na nadvse neprijetni kavi s prvim častnikom Marka Pola. Ne vem, kaj je bilo hujše.

http://www.funnyjunk.com

Boljša Polovica se le dela, da me posluša. Mislim pa, da bolj slabo sliši in le redkokdaj dejansko prisluhne. S taščo sta npr. doktorici medicine. Eni izmed tistih, ki so se priučili in si znajo sami predpisati potrebna zdravila. Neverjetno, na koliko področjih sta strokovnjakinji. Boli uho? Antibiotik! Soseda je omenila, da ima dobro zdravilo? Tudi jaz ga potrebujem! Sestra je prinesla zdravila? Sestra nima pojma, jaz bolje vem, kaj so mi zdravniki predpisali. Predvsem tašča je pravi klinični farmakolog, samouk, seveda. Boljša Polovica je imela srečo, da sem jo v roke dobila jaz in ji nakazala na manjko v izobrazbi, ki bi omogočal takšno samodiagnozo.

Pred kakšnim mesecem pa se je spodnja soseda pritožila, da ji v stanovanje kaplja. Sploh je bila zadeva za njo neugodna, ker ji je na glavo kapljalo medtem ko je lajšala “dušo” na belem keramičnem oltarju. Ker je rekla, da ji kaplja iz našega wc-ja, je Boljša Polovica takoj verjela. V trenutku! Ni ji padlo v oči, da imamo na istem mestu, nadstropje višje, tudi mi moker flek. In se je klicalo zavarovalnico, pa se je klicalo mojstra, NIHČE pa ni prisluhnil moji malenkosti, ki je trdila, da zamaka dimnik, ki ni več v uporabi. Pa saj ne, da bi bila mojstrica za popolnoma vse, spomnila sem se enake izkušnje iz našega mariborskega gnezda in uporabila logiko. Kar nekaj časa je moralo preteči in menjavali so se mojstri, po več kot mesecu pa je včeraj mojster pritrdil moji diagnozi. Seveda me nihče ni poslušal! In še bi lahko naštevala.

Če se kdaj torej srečamo in me vprašate za nasvet, vsaj razmislite o tem, kar boste slišali. Morda pa imam tudi jaz kdaj prav! 🙂