Telefoni so ena zoprna reč, vam povem. Moje izkušnje z njimi so od vsega začetka čudne. Morda prav zaradi tega ne telefoniram rada in me ljudje, ki želijo ure in ure klepetati, prilepljeni na slušalko, spravljajo ob pamet. Kratek dogovor, strnjen prenos informacij in to je vse. Držanje telefona ob ušesu je kazen, nikakor užitek.

V našem mestecu, ko sem bila še res zelo mlada, smo prav mi med prvimi dobili telefon. In kaj? Nič! Telefon Iskra je sicer izgledal nadvse “nobl”, služil pa ni ničemur, saj ga takrat ni imel še nihče. Vsaj ne moje prijateljice in prijatelji. Nikogar nisem mogla poklicati. Telefon je služil le očetu in še to le kot povezava s službo. Kakšno razočaranje! Ob vsem tem je bilo nadvse nadležno tudi dejstvo, da smo imeli t.i. “dvojčka” in še dolgo smo morali, preden smo opravili klic, preveriti, ali je slučajno sosed na telefonu. Ko o tem danes pripovedujem mlajšim, me samo čudno gledajo. A tako je pač bilo.

Z mobilnimi telefoni sem se prvič v živo srečala leta 1993 v Londonu. Kakšno čudo! A prijatelj, ki sva ga z bivšim obiskala, je zatrdil, da se mobiteli zagotovo ne bodo obdržali in da jih tudi v Londonu uporabljajo le čudaki in kriminalci. Povem pač, kar sem takrat slišala.

Prvi mobilec v družini je bil Motorola, velikosti in teže opeke. One brez luknjic. Če bi ga komu vrgel v glavo, bi jo slabo odnesel. Če si ga vtaknil v žep, si imel žep naenkrat pri kolenih. Zato so tudi moški nosili torbice, kar se je absolutno uvrstilo med največje modne katastrofe vseh časov.

Jaz sem se vsiljevanju mobitela uspešno upirala do leta 1999. Takrat so mi ga uvalili zaradi nosečnosti, za “vsak slučaj” in “če bi se kaj zgodilo”. In od takrat je postal moj nepogrešljiv spremljevalec, lahko tudi nadvse nadležen.

Moje ime se začne z A. Problematično zaradi tega, ker se pogosto znajdem na prvem mestu v imeniku in sem posledično pogosto tarča:

• po pomoti stisnjenih gumbkov (tako je bilo včasih);
• nezaklenjenega ekrana (v zadnjem času);
• pohotnih torbic, ki me kar same kličejo in potem težko dihajo v telefon;
• klicev vaših žepov, ki potem šuštijo, medtem ko v ozadju slišim lastnika telefona;
• otrok, ki ste jim dali telefon, da jih zamotite, zato pa mi pošiljajo šifrirana sporočila in tu in tam kakšno fotografijo (zato pazite, kakšne fotografije hranite v telefonu!!!).

Zmagovalen pa je gotovo SMS, ki sem ga pred leti dobila od moža moje prijateljice. Iz čistega miru me je nekega lepega dne doletelo: “Kak si, mišek? Prideš danes?”. Nič mi ni bilo jasno. Avtorja sporočila je doletela pravična usoda – postal je MIŠEK za vse večne čase. Ne vem pa, kako je ženi pojasnil, kdo je originalni Mišek in ali je to res bil  sodelavec. Ne bi se hotela vmešavati! 🙂

Telefoni so postali prava nadloga, saj ves svet pričakuje, da bomo dostopni24/7. Včasih pa le pridejo prav!