Tudi pri nas zbolimo. Lotijo se nas prehladi, gripa, vsa mogoča bolezenska stanja so se skozi leta že zavlekla pod našo streho. Sploh Prestolonaslednik smrka od 1. septembra do 1. julija in le bog ve, ali je bolezen ali alergija. Vse dokler ni popolnoma zdrav, ali pa kar čez noč kašlja kot da je zanj napočil sodni dan. In takrat tekamo s pumpicami, inhalacijami in tabletami. Le poleti, ko ni šole, se zdravje čudežno izboljša, alergije pa med počitnicami izzvenijo.

Trenutno smo vsi bolni.  Že v petek je najprej zašmrkala Boljša Polovica. Le malo kasneje je začel iz nosa točiti Prestolonaslednik. Iz ure v uro je bilo slabše in moja muka se je začela. Konec tedna, dva dneva, ki bi morala biti posvečena počitku, sta se zame spremenila v čaščenje dela in lika Florence Nightingale. Kuhala sem, prala, pospravljala, čistila, v vročo vodo namakala vrečke, cedila limone in pomaranče, brskala med zdravili, vozila slalom med uporabljenimi robčki in preklinjala svojo usodo. A če mislite, da sem po naravi dobrotnica, ki za bolnike skrbi z vsem srcem in popolno nesebičnostjo, ste se zmotili.

Prijatelji vedo, da sem v vsakdanjem življenju podobna možičkoma, ki v Muppet Showu sedita na balkonu (Statler in Waldorf) in kar naprej jezikata. Jezikanje, godrnjanje in mrmranje v brado so moj hobi. Zato sta bila bolnika ob vsem dobrem deležna tudi slednjega. A kaj bi bil s srcem skuhan čaj, če ga ne bi obogatilo negodovanje? Po mojem mnenju povsem upravičeno, le bolnika nista bila enakega mnenja. A glede na to, da je bilo vse opravljeno in je bilo za nju dobro poskrbljeno, se z menoj nista preveč ukvarjala. Tudi jaz se ne bi, če bi bila na njunem mestu.

A moja prizadevanja so bila slabo nagrajena, saj sta nehvaležna bolnika ves moj trud poplačala s tem, da sta nadme poslala svoje viruse. Zdrav je torej le še Sancho, razvajen in večno zaspan križanec med Višavskim in Jorkširskim terierjem. A tudi on se je prilagodil tempu bolnikov, obležal je in vstaja le za hrano, vodo in sprehode.

A bolniška je bolniška le za nekatere. Boljša Polovica jo preživlja z računalnikom v naročju, saj so računovodje očitno nepogrešljivi in jo kličejo vsakih pet minut, v računalnik pa manično vpisuje številke, kot da bi šlo za življenje. Prisežem, da je popila vsaj 60 litrov čaja, požrla nekaj škatel različnih tablet, v vodo vmešala vse praške, ki so ji prišli pod roke, da o limonah, ki jim je posesala ves sok, sploh ne govorimo. Kljub temu se ne odlepi od računalnika. Zato pa za vsako malenkost prosi mene – dvigni psa, daj mi robčke, idi po tablete, popraskaj me po hrbtu… Ni in ni konca.

Jaz sem na delni bolniški. Zjutraj malo poležim, popoldan moram na otvoritev razstave, ali pa zjutraj opravim NUJEN sestanek, potem pa se privlečem do postelje. Nikakor mi ne uspe vsaj enega dne preživeti kot se za bolnika spodobi. Ob vsem tem pa nad menoj visijo še druge obveznosti.

Edini pravi bolnik v naši hiši je torej Prestolonaslednik. Zjutraj spi do enajstih, dvanajstih. Ko se zbudi, se za trenutek prikaže, ko odtaca proti kopalnici in nazaj v posteljo. Vmes izvoli naročiti zajtrk, ki ga dobi v posteljo, prav tako kosilo in večerjo. Predaja se filmskim užitkom in če bi se od njega pričakovalo kaj več, bi nas zagotovo bil pripravljen prijaviti varuhu bolnikovih pravic.

Verjetno je tudi Florence Nightingale kdaj pokosila bolezen, prepričana pa sem, da se vsaj pred bolniki ni pritoževala. A ne moremo vsi biti tako popolni!