Bolniška (le delna, ker sem danes znova sedela na seji) blagodejno vpliva na spomin. Sploh na spomine, ki so tako ali drugače povezani z zdravstveno oskrbo in zdravniki. Teh je bilo veliko, sploh v zadnjih sedemnajstih letih, saj je bil Prestolonaslednik od prvega koraka naprej nagnjen k obiskom urgence, sploh ponoči. Če smo na isto mesto ob istem času postavili njega in oba nečaka, pa je bil to poziv h katastrofi.

Svak je vojak, po duši in telesu. Seveda so bili vsi trije mladeniči zaradi tega v mlajših letih popolnoma navdušeni nad vsem, kar je vsaj malo dišalo po vojaški uniformi in orožju. Z leti je to navdušenje pojenjalo, verjetno predvsem zaradi vojaške discipline, ki jim nikakor ne gre od rok. Vojaki so eventualno le še v računalniških igricah. A ko so bili majhni, je bila vojska “oh” in “ah”. In tako sem tudi jaz, ob spremljavi Boljše Polovice lepega dne končala na dnevu odprtih vrat največje mariborske vojašnice.

Bil je lep sončen dan, ljudje so se kar drenjali, dogajanje je bilo pestro in za mladino nadvse zanimivo, dokler niso odkrili poligona. Nekaj palic, nekaj trave, malo preprek, saj se nima kaj zgoditi, sem naivno verjela. A ni minilo pet minut in skakanje in visenje se je končalo s katastrofo. Najmlajši, nečak, si je izpahnil ramo in padel po tleh, tulil kot sirena, medtem pa sta “sovojaka” prestrašeno gledala, kaj se dogaja.

Ker je moja lastnost, da v kritičnih situacijah obdržim mirno kri (panika me grabi šele takrat, ko ni več krizne situacije), sem dete vzela v naročje in odvihrala čez travnik, ljudje pa so naju začudeno gledali. Malo zaradi obilne gospe, ki je v ogromni široki obleki divjala z otrokom v naročju, malo zaradi tuljenja, ki ni pojenjalo. Reči moram, da so se predstavniki slovenske vojske izkazali, saj so mi takoj pritekli na pomoč in eden od njih je prevzel moje breme. Na žalost moram priznati, da sem kasneje izvedela, da so zaradi moje obleke mislili, da sem noseča in so bili zato tako hitri. In tako smo v nekaj minutah prispeli do službe prve pomoči.

No, tam pa se je moje navdušenje nad učinkovitostjo končalo. Saj si lahko mislite, kako porazen občutek lahko doživiš, ko v sobo stopi zdravnica, pogleda otroka, se obrne k tebi in te vpraša: “Kaj pa bomo naredili?” Halo, mene vprašuješ? Kdo ima v tej sobi diplomo iz medicine? Na študiju zgodovine in angleščine smo namreč te medicinske teme malo zanemarili! Na srečo je bil njen kolega, če že ne bolj opremljen z znanjem, vsaj malo bolj iznajdljiv in je predlagal, da gremo z vojaškim vozilom prve pomoči v bolnico.Tja, kjer bodo pa menda že vedeli, kako naj se lotijo zadeve.

V tem času sem sestro in svaka že obvestila o nesreči in dogovorjeno je bilo, da se dobimo na vhodu v urgenco, z nečakom so me naložili v vozilo in podali smo se proti bolnici. Vsi prebivalci Maribora veste, koliko lahko traja vožnja od vojašnice generala Maistra do bolnice. V času največje gneče največ 5 minut. A mi nismo bili te sreče.

Medtem ko sem mirila otroka, sem tu in tam pogledala skozi miniaturno okence, da bi videla, kako daleč smo že prišli. Najprej sem opazila, da smo se peljali čez Dravo. ?!?! Ok, sem pomislila, morda pa je cesta zaprta in moramo okoli. Čeprav ni imelo preveč smisla, sem bila preveč zaposlena s svojimi mislimi. Vožnja je trajala in trajala in ugotovila sem, da gremo drugič čez Dravo. To je to, na pravi poti smo! Ker se še nismo in nismo ustavili, sem ponovno preverila in ugotovila, da smo med vožnjo že tretjič prečkali reko. Zdaj pa mi res čisto nič več ni bilo jasno in pogumno sem nagovorila voznika rešilca: “Gospod, mi lahko poveste kam gremo? Bolnica je na drugi strani Drave!” On pa meni: “Oprostite, veste, jaz nisem od tukaj, jaz sem iz Novega Mesta.”

Je potrebno še kaj dodati?