Boljša Polovica in jaz sva v nekaterih stvareh vsaka na svoji strani reke in se samo gledava. Jaz nimam pojma, o čem govori, ona nima pojma, o čem govorim jaz. In potem se seveda znajdeva v dilemi. Npr., potreben je nov računalnik:

BP: “Kakšen računalnik potrebuješ?”

KM: “Takega, ki bi delal.”

BP: “No, povej kaj več. Procesor, velikost diska, spomin…”

KM: “Mogoče bi tokrat imela belega. Ali pa srebrnega. Črnega ne.”

In tu Boljša Polovica (BP) samo zavije z očmi in se vda v usodo. Nato poslušam debato med njo in Prestolonaslednikom o tem, kaj potrebujem. Ne razumem. Pač, kaj pa človek še potrebuje? Da lahko tipkam, mail, dostop do interneta… Podpisne certifikate in ostale zadeve mi uredi računalničar. In pika. Po mojem mnenju Boljša Polovica komplicira.

Ali pa, včeraj sem dobila sporočilo: “2.2.2018. Rod Stewart v Areni Zagreb. Sailing, Rhythm of my heart, Maggie May – idemooooooooo. Nemoj da me naljutiš i kažeš da ne bi išla.” Uffffff. Kaj naj naredim? Absolutno ne bi šla, a mi je že vnaprej povedala, da bo v tem primeru jezna. Zopet me vlači na koncerte, ki me niti najmanj ne zanimajo. Ne govorim o Rodu, govorim na splošno.

Boljša Polovica je namreč mladost pustila na atletskem stadionu. Jaz sem takrat norela po svetu in preizkusila čisto vse. Koncerte, zabave, nore zabave, uber-nore zabave… Sedaj počivam in mi na pamet ne pade, da bi plazila po koncertih. Kar vidim gnečo, ljudje plazijo eden po drugem, sto ur čakaš glavno zvezdo, ker pač ima grozno pomembne opravke v zaodrju, ali pa sploh še ni prispela… Bljah! In potem me Boljša Polovica obtožuje, da sem penzička. Tudi prav, samo da me ne vleče na koncerte.

Danes mi je vsa navdušena poslala fotografije Audija, ki ga kupuje sodelavka in je takoj najavila, da tudi ona razmišlja o nakupu avta. Ker nisem pokazala nekega navdušenja, mi je napisala, da bova skupaj izbirali. Hmmm, a me sploh pozna? Zame so avtomobili približno kot računalniki – kakšne barve je in ali me bo pripeljal od točke A do točke B. No, poraba me še zanima in pa ali so servisi dragi. In pika! Konji, hebli, kuplunge in kaj je še ostale navlake… Whatever! Pa da ne bi mislili, da sem popolnoma avtomobilsko nepismena – sama natankam, sama natočim tekočino za umivanje stekel, sama menjam žarnice in sama preverim olje. Za vse ostalo je tukaj serviser.

Na srečo se Boljša Polovica veliko bolje znajde tudi v kuhinji. Kar se tega tiče, se ne pritožujem. Še bolj pa me veseli, da imava veliko interesov, ki naju povezujejo. Npr. potovanja! Pa enak okus za filme in serije. Pa vrtnarjenje.

No, ko smo že pri vrtnarjenju – ko sva se letos lotili urejanja vrta v zagrebškem gnezdu, se je pred dvoriščem zbrala vsa soseska, saj so vsi v čudu gledali Boljšo Polovico. V več kot tridesetih letih njenega obstoja je baje še nikoli niso videli na vrtu. Ko sem jo poslala po “štihačo”, je ven prišla z miniaturno motiko. Sosedje so se na glas smejali, jaz pa sem bila zadovoljna, da se vsaj na enem področju bolje spoznam na tehniko! 🙂

Štihača po Boljši Polovici