Leto je naokoli in to se mi je sedaj zgodilo že 44-krat. Moram reči, da vaja res dela mojstra. Vsako leto sem boljša v praznovanju svojega življenja in vsega, kar me obkroža ter kar se mi obeta. Vsako leto se sicer najde kdo, ki me poskuša tolažiti. Kot da se mislim že jutri stegniti in kot da z višino števila upada življenjsko veselje. Pa ni tako!

Letos praznujem razburljivo. V službi moramo oddati vloge za javna dela, program za leto 2018, na vratu imamo notranjo revizijo in še bi lahko naštevala. A že jutri se podajam na pot, v mojo ljubljeno Anglijo. Z družino, kar se lahko konča odlično, ali pa katastrofalno. Saj veste, v družinah, sploh razširjenih, se zgodi marsikaj.

Ljudje, ki me obkrožajo, poskrbijo, da je rojstni dan vesel. Sploh štiridesetka, zaradi katere je ena od prijateljic za en teden pobegnila od doma, da se z njo ne bi rabila soočiti, je bila noro dobra. Naj vam povem, kako je bilo. 40 do 40 je bilo! Štirideset dni do štiridesetega rojstnega dne. Kaj vse se mi je dogajalo. Pošiljale so mi lažna pisma nevidnih oboževalcev in cvetje, majhna darilca, organizirale zabave… za vikend pa smo štiri babnice odšle na morje. In tu se začne saga. O štirih ženskah, ki so na noge dvignile kamp Mareda.

Začelo se je na parkirišču trgovine v Novigradu, kjer sva s Simono plesali balet. Na veselje vseh mimoidočih. Veselo pričakovanje je vstopilo v naju in naju spremenilo v primabalerini. No, vsaj približno. A to še ni bilo vse. Še istega večera smo pred hiško v kampu, ob pijači in jedači uprizorile pravo pevsko poslastico.

Vedeti morate, da smo, z izjemo ene mladinke, vse predstavnice generacije, ki se je učila predvsem partizanske in druge srce-parajoče-narodno-zavedne viže. Iz našega grla so se vile, kakor da pojejo angelčki, več ali manj. Če bi bral kdo, ki nas je ta večer poslušal (in bilo jih je veliko, kakor smo naslednji dan izvedele), moram priznati, da ima ena izreden posluh, ena dobrega, a malo zanemarjenega, dve pa bi lahko – če bi lahko njun posluh primerjali z njunim veseljem do petja – peli v katerikoli svetovno znani operi (NOT!). Pesem je zvenela in grla so trpela, zato smo jih zalivale z odlično pijačo.

To še ni bilo vse. Ko smo izčrpale repertoar, smo se poslužile interneta in ob poskočnih vižah skakale, ob malo manj poskočnih smo se objemale in zavijale v luno, ko je prišlo na vrsto kolo, pa smo opazile, da je začela skupina mladih Avstrijcev iz sosednje hiške oprezati okoli vogalov. Me smo si domišljale, da nas občudujejo, a čisto možno je bilo, da enostavno niso mogli verjeti, kakšne čudakinje so njihove sosede. Da smo vseeno vzgledne državljanke, pa smo dokazale, ko smo ob 23.00 utišale glasbo in same sebe. Ena je kmalu padla, tri smo se še malo obdržale na nogah, a cela akcija je tudi nas kmalu vrgla. Naslednje jutro se je sotrpinki približal sosed, ki je na vsa usta hvalil naše petje in repertoar, žalostno pa je pripomnil: “Pozabile pa ste tisto, Počivaj jezero v tihoti”.

In kako se človek torej ne bi veselil praznovanja štiridesetega rojstnega dne? Odlična družba najboljših prijateljev, dobra hrana, dobra pijača, salve smeha, ples na pol kvadratnega metra, ob štirih zjutraj pa so me štirje prijatelji počastili še s poslastico. In če niso ravno Chippendales, so pa bili noro zabavni. Ne bom izdala podrobnosti, a ko sem naslednje jutro nežno objemala lavor, nisem obžalovala niti ene odločitve in niti enega od svojih štiridesetih let.

Veste zakaj se veselim vsakega rojstnega dne posebej? Tudi letošnjega, štiriinštiridesetega? Ker sem, kot bi med globokih vzdihom pripomnil Prestolonaslednik, vsako leto bolj nora. Kdaj pa bom? Na onem svetu bom počivala, do takrat pa – naj živi zabava!