Poznate tisto, da gre osel le enkrat na led? Tisto, ki nas uči, da gre pametni spet in spet. Seveda, na ta isti led. Mogoče je res, a jaz bom osel le enkrat. Vsaj kar se tiče daril za Boljšo Polovico. Nasvet, da moramo vedno prisluhniti, kaj si drugi zaželijo, me je namreč pripeljal v velike težave. Najhuje od vsega pa je, da sem se do vratu v težave spravila prav takrat, ko sem jih prisluhnila in kupila najbolj drago darilo kadarkoli.

Približujejo se prazniki, ki v našo hišo prinesejo veliko veselja, prijetnega vznemirjenja, kuhanega vina, okraševanja in obiskov. Nisem verna, v Miklavža, Božička in Dedka mraza pa verujem le toliko, da sem lahko zjutraj prijetno “presenečena”, ko pod smrečico najdem darilca. Najbolj vesela sem, če se me spomnijo vsi trije, kar jim tudi jasno povem. Seveda pa ni rečeno, da so vse moje želje uslišane. Moji trije možje je kar Boljša Polovica, seveda. In jaz sem vse to njej in Prestolonasledniku. In tu se začno težave. Vendar, presenetljivo, težaven ni Prestolonaslednik, visoke kriterije postavlja Boljša Polovica.

Prepričana sem, da se je Boljša Polovica rodila z natančno izdelanimi merili za ocenjevanje in določanje sentimentalne in finančne vrednosti darila. Darilo mora izpolnjevati vse njene izredno natančne kriterije in merila in tega niti najmanj ne skriva. Zadeva je jasna, če je ne dojameš, je sposobna naročilo konkretnega darila prevzeti v lastne roke. Nekako tako: “To mi lahko kupiš za rojstni dan!” In verjemite, takrat se v meni vzbudi uporniški duh. Ne bom! Ne! Našla bom nekaj boljšega/drugačnega/mojega!!!

In potem na internetu odkrivam čudesa in se podajam v neznane teritorije. Če že moram kupiti parfum, ki ga je brez sramu naročila, pa ob tem še oblikujem knjigo z ilustracijami, ki ji na številnih straneh pove, zakaj jo ljubim. Takšno raziskovanje in odkrivanje je seveda celoletno delo. In če bi bilo potrebno to početi le decembra, bi še nekako preživela, a ne smem (!!!) pozabiti še na rojstni dan, pa spomniti se je potrebno goda, pa obletnice, pa… Izčrpana sem že, ko samo naštevam. Ne gre za porabljen denar, darilo mora imeti smiselno in močno poudarjeno osebno/čustveno vrednost. Za nekoga, ki mu je romantika blizu kot luna na nebu, je to nadvse naporen projekt.

Pred nekaj meseci sva prenavljali kuhinjo v mariborskem gnezdu. Ko sva v salonu izbirali elemente in belo tehniko, se je zaustavila ob mešalniku. Takšnem posebnem, kuhinjski robot MMC1500IY se mu reče. Moč motorja (max): 1.500 W, število nastavitev stopenj hitrosti za hitre rezultate: 6, izmenični motor za zanesljivo delovanje, uporabna prostornina mešalne posode: 6,7 l…  Barve CHAMPAGNE, ne bež, champagne, to je bolj nobel. Gledala ga je, okice so se ji svetile in v trenutku slabosti je zašepetala, da si bo lepega dne privoščila to kuhinjsko čudo. In jaz sem si to zapomnila, čeprav si sama kaj takega niti v sanjah ne bi zaželela, kaj šele kupila.

Ker sem pri nakupu dobila lepe popuste, sem sprejela odločitev, od katere sem si obetala prenekateri izliv veselja, nežnosti, hvaležnosti in oh in sploh. Kuhinja je bila končana, kuhinjski robot MMC1500IY je bil na svojem mestu in… recimo takole: tega mi še do danes ni odpustila. Gospa je namreč do tistega trenutka že pozabila svoje izjemno hrepenenje po dotičnem luksuznem predmetu in še isti dan se je pritožila vsem prijateljicam in družinskim članicam, kako grozna oseba sem. Moški, popolnoma vas razumem!!! Kako pri hudiču v nekem trenutku ne vidi življenja brez neke zadeve, le nekaj tednov kasneje pa se svojih želja sploh več ne spomni. Kako je to mogoče??? Še posebej glede na to, da se je sposobna na smrt razveseliti novih plastičnih škatlic, kuhinjskega noža, ponve ali pa rezalnika za jajca. Kje pri hudiču sem jaz naredila napako???

Še danes ne dovoli, da bi moj GREH padel v pozabo. Jaz pa sem si prisegla, da NIKOLI več ne bom padla na tem ledu. Naj si kar sama kupuje kuharsko opremo in aparate. Pa če bo še tako vzdihovala. Prmejduš, ne bom več!