Do 18. leta sem si želela, da bi čas letel z nadzvočno hitrostjo. Da bi končno dosegla to magično mejo, ki mi bo omogočila, da bom svobodna, neodvisna, da bom lahko počela, kar želim. No, kljub temu, ali pa prav zaradi tega, se je čas do polnoletnosti vlekel kot jara kača. Od takrat dalje, prisežem, si je čas nabavil formulo 1.  In življenje leti kot pokrajina, ki jo gledaš skozi okno avtomobila med vožnjo.

Tako so hitro preletela tudi zadnja leta. Preselila sem se v Maribor, prevzela novo delovno mesto, gledala sem, kako je odraščal Prestolonaslednik, ljudje pa so prihajali in odhajali iz mojega življenja ter se spreminjali. A zanimivo je, da sem spregledala, kako zelo sem se v teh letih spremenila tudi jaz. Kar nekako prikradlo se je, majhne spremembe, škripanje v kosteh, bolečina v desnem kolku, podaljšani čas vstajanja iz postelje ali s stola, segrevanje kosti in mišic, preden sem lahko prestavila »v drugo«. Nova odkritja mi je prinesla ponovitev zgodbe, službeno potovanje s sodelavko, na kakršnem sva bili nazadnje skupaj pred desetimi leti.

Takrat sva se podali na mednarodno konferenco na Dunaj. Bili sva polni energije, idej, dobre volje in, še enkrat ter predvsem _ energije. Udeležili sva se vsakega predavanja, vsake kave, sprejema, večerje. Bili sva povsod, bili sva mlajši. Pozno v posteljo, zgodaj v akcijo, gremo, gremo, gremo. In ob vsem sva se še veliko smejali. Ko zjutraj nisem mogla odlepiti oči, ko sva ugotovili, da je soba dovolj velika, da lahko v njej stoji le ena. Smejali sva se tudi, ko sva ugotovili, da ne moreva hkrati odpreti vrat omare in vrat kopalnice. Noro zabavno pa nama je bilo tudi, ko sva se že petnajstič peljali okoli ringa, saj sva videli hotel, do njega pa nisva znali priti. Takrat sva se znašli tako, da sva šli z avtom čez prehod za pešce (psssst, ne zatožite naju).

Po predavanjih nama ni bilo težko skočiti do hotela, se preobleči in kar takoj odhiteti na večerjo ali sprejem, po sprejemu pa sva v večernih oblekah obiskali še lokalno krčmo, kjer sva s svojo pojavo izzvali neprikrito začudenje med večinoma moško klientelo v casual oblačilih. Ubogi natakar se je skoraj prelomil, da bi naju dovolj primerno sprejel in postregel.

Preselimo se 10 let v prihodnost. Gent. Ponovno mednarodna konferenca, deset let starejši, ena ima valunge, vsaka svojo diagnozo in vsaka svojo torbico zdravil. Komaj sva krenili, že sem se pritožila, da sem pozabila svoj vzglavnik, Simona pa je veselo pomahala s svojim. Če sva imeli pred desetimi leti s seboj kreme, kremice, lepe obleke in make up, imava sedaj s seboj udobne in »pametne« čevlje, zdravila in topla oblačila, da ne bi vleklo po ledvičkah. Eno boli rama, drugo križ. Glavna tema pogovora pa je, kaj lahko katera je in kaj ne sme, kaj lahko katera pije in kakšne tablete ter kdaj jih pijeva.

A to ni edina sprememba, ki sva jo zaznali. Po celem dnevu predavanj sva se ob omembi sprejema ali skupne večerje le spogledali in jasno je bilo, da naju iz stanovanja, ko enkrat prideva do njega, ne spravi čisto nič več. Pojem užitka nama je predstavljala misel na čaj, kopel in posteljo. Seveda je morala ona svojo ramo pred spanjem ustrezno podložiti, jaz pa sem morala ustrezno namestiti telo, da je bil križ razbremenjen in me posledično ne bi začel boleti desni kolk. Ker pač tako je in potrebno se je naspati, da bova naslednje jutro sveži. Ob tem nisva smeli mešati hrane, S. je v vsaki hrani videla potencialno smrtno nevarnost, ker pa sama nisem spoštovala laktozne omejitve, sva na koncu obe pristali na bananah, slanih palčkah in čokoladi. Saj je vse jasno, ne?

Zadnji dan sva že bili izkušeni. Odrekli sva se sprejemu, jedli sva pametno, a kljub temu ob pogledu na beli keramično oltar trepetali, kaj bo sledilo. Zgodaj sva legli, pred tem svoje kosti pogreli s toplim tušem, pridno odmerili terapijo, primerjali simptome, se pogovorili o možnih rešitvah najinih problemov in zaspali. In na najino zadovoljstvo ugotovili, da ne ona ne jaz ne smrčiva, čeprav najini Boljši Polovici trdita, da to počneva.

Zadnji dan sva se zaklepetali z znanko iz Bosne, ki nama je med pogovorom omenila, da ji je kolegica iz Srbije rekla, da bo stara takrat, ko bo s seboj na potovanja začela nositi vzglavnik. »Hm, no ja«, sem pomislila, »hudiča sem pozabila doma«.