Prestolonaslednik ni veren, vsaj videti ni tako. Res pa je, da zadnje čase le malo izvem o njem. Še največ informacij mi ponuja blaženi e-Asistent, pa še te bi včasih raje pozabila. On ne hodi v cerkev, ne časti nobenega boga ali božanstva. Vsaj ne, ponavljam, kolikor je meni znano. A kljub temu ima bogato zgodovino dilem in vprašanj, povezanih z religijo. Ali bom raje rekla – njegova srečanja z religijo so v naš dom vnesla preštevilne čudne poglede, zmedo in predvsem smeh. Preskok v zgodovino – kar celih štirinajst let nazaj.

Prestolonaslednik je imel tri leta. Navihan, radoveden (preveč), živahen in večno poln presenečenj. In pa cartljiv. Zvečer se je rad zavlekel v najino posteljo in si kar postlal, ker je bilo v spalnici očitno veliko bolj udobno. Tako je naredil tudi nekega zimskega večera. Prišel je s svojim vzglavničkom, se zvlekel med naju, se spustil na kolena, rokice sklenil kot za molitev, jih prislonil k desnemu licu, nagnil glavo in nadvse pomembno izdahnil: “Molimo malega Jezusa!” Še preden sva, precej presenečena, uspela karkoli izdaviti, se je v pasu pripognil, zgornji del telesa vdano vrgel na posteljo in glasno dodal: “Molimo Alaha!” Postelja se je kar tresla od smeha, seveda, Prestolonaslednik pa je, vidno navdušen nad pozornostjo, ki jo je pritegnil, še nekajkrat ponovil to rutino.

In tako se je ponavljalo. Dan za dnem, noč za nočjo, vmes je kdaj pomešal geste in besede ter se v sklonjenem položaju priporočal Alahu in obratno. A to ga ni motilo. Nikakor nisva uspela ugotoviti, od kod mu te nove ideje, pojem boga in molitve, predvsem pa kretnje, ki jih doma zagotovo nikoli ni videl, pa tudi v ožji ali širši družini ne. Tako pač imamo.

Prestolonaslednika je, kadar očeta in mene ni bilo, pazila prijateljica, ki je bila idealna varuška. Skupaj sta se igrala, smejala, hodila naokoli in veliko raziskovala. Med eno od “ekspedicij” je Prestolonaslednik odkril knjigo “Verstva sveta”, ki ga je pritegnila (zaradi ilustracij, jasno). V njej je videl tudi ilustracijo vernika, ki je klanjal in njegovim vprašanjem je sledila razlaga. Kar se tiče malega Jezusa, smo odkrili, da je dobesedno ponavljal besede in ilustracijo deklice iz knjige “Najlepše božićne bajke”. Jasno nam je postalo, da nas bo ta otrok še velikokrat osupnil in nasmejal.

Ta zmeda religij, ali pa spoštovanje raznih, kakor želite, je pri nas vztrajala še kar nekaj časa. Nekaj let kasneje smo se za Veliko noč s sestro in njeno družino podali v botanični park, kjer so trije nadobudni mladeniči z veseljem tekali in raziskovali. Ob mlaki so naleteli na truplo žabice. Naš Prestolonaslednik je v spoštovanju mrtvih sklenil, da bo žabico pokopal, odločil pa je tudi, da se ji bo poklonil s priporočilom onostranstvu. Pred našimi očmi se je vrgel na kolena, v isti sapi klical Jezusa in Alaha in prosil za žabico, ki je tako žalostno konača svoje bivanje v tostranstvu. Priznam, da smo se do solz nasmejali, svak pa še danes ne more pozabiti tega religioznega izliva. V resnici, a ne bi bilo lepo, če bi bogovi in božanstva, oziroma ljudje v njihovem imenu, povsod nastopali tako složno, kot v molitvi tega (takrat) šestletnika?

Danes otrok loči med posameznimi religijami. Prebiral je Sveto pismo in Koran, najstniško globoko razglabljal o verskih temah, ocenil, da je vsaj ena od svetih knjig polna incesta, umorov in ostalih grozot, a ostal na nevtralnih tleh. No, saj veste, trenutno prisega na… ne smem zapisati. Bi se znalo zgoditi, da bom pred zaklenjenimi vrati prosila, če lahko pridem domov. Saj veste, najstniki in zasebnost, Marx in ostalo…