Bila sem v šoli, pa ne v svoji. Jaz sem svoje šolanje končala in se ne bi več vrnila. Za noben denar. Priznam, da imam še vedno pogoste nočne more. Sanjam namreč, da sem prišla v šolo in dobila pisno preverjanje znanja iz matematike. Zbudim se v strahu in prvih par sekund budnosti, ko ugotovim, da so bile le sanje, proslavljam dejstvo, da se mi to ne bo več zgodilo.

Šole, vsaj do konca srednje šole, nisem marala. Utesnjevala me je, ukalupljala, me dolgočasila in me spravljala ob pamet. Šolski sistem pač ni bil in očitno nikoli ne bo ustvarjen za vse. Priznam, da sem se temu sistemu na svoj način upirala in že v osnovni šoli je razredničarka mami razložila, da iz mene nikoli nič ne bo. NIKOLI in NIČ! Nisem je vprašala, na podlagi česa je sprejela tak zaključek, a me tudi ni zanimalo. Kot najstnica sem tudi jaz imela svoje mnenje o njej. Bili so še drugi učitelji. Takšni, ki so v nas metali mokre in smrdljive gobe za brisanje table, ali pa krede, celo ključe sem dobila v glavo. Bog ve, kaj sem naredila, da sem si po njihovem mnenju to zaslužila. Zagotovo vem, da nisem bila enostavna najstnica, a nekako se mi je zdelo, da ključi sodijo drugam. Pa učitelji, ki so nas žalili, seveda pa tudi tisti, do katerih smo bili nemogoči mi.

Starša nista hodila na roditeljske sestanke. V osnovni šoli je bil kraj, kjer smo živeli, tako majhen, da to ni bilo potrebno. Vsi so vedeli vse še preden sem prišla domov. V srednji šoli pa je mama profesorici, ki jo je k sebi povabila, da bi me kritizirala, rekla, da je koza. Moja mama, ki ni iz sebe nikoli spravila kletvice, kaj šele žaljivke. Le dvakrat je nekdo prestopil njeno mejo – ena je postala koza, drugi pa osel.

Mama je namreč veliko mlajšemu poslovnemu partnerju predlagala, da bi se tikala. Njegov nesramen in neprimeren odgovor se je zaključil z njenim odgovorom: “Želela sem vas tikati, ker je lažje reči TI OSEL, kot pa VI OSEL!” Ta dva primera sta bila vrhunec slabe volje moje mame. Nikoli nisem izvedela, kaj konkretno je na roditeljskem sestanku izjavila profesorica, a to je bil zadnji sestanek, ki se ga je mama udeležila.

Ker blog prebira tudi Prestolonaslednik, svojega prestola ne bom zamajala s podrobnim opisovanjem lastnih najstniških prestopkov in domislic. Prav tako se ne bom spuščala v podrobnosti mojega včerajšnjega romanja v šolo. Posvetila se bom le delu pogovora, ki sem ga doživela v pisarni ravnateljice.

Torej, kako je s spoštovanjem?! Ali ga imamo pravico zahtevati, ker smo višje na hierarhični lestvici ali pa smo končali fakulteto? Ali smo do njega upravičeni, ker smo  naredili otroka in ga rodili? Ali je spoštovanje nekaj, kar sploh lahko zahtevamo? In če ga zahtevamo, ali si res domišljamo, da smo ga tudi dobili? Vse to so bila vprašanja, ki so se podila po moji glavi medtem, ko sem poslušala, kje je v šolski hierhiji mesto, ki je določeno Prestolonasledniku in drugim najstnikom, kako imajo profesorji pravico, da se jih spoštuje ter kam drvi ta svet, v katerem otroci zahtevajo pojasnitev kriterijev, ki določajo njihove ocene in na nek način tudi njihovo prihodnost. Ker oni še niso končali niti srednje šole, kako si drznejo zahtevati pojasnila?! Razumete to logiko? Hierarhična lestvica za življenje je izdelana in tisti “spodaj” ne morejo pričakovati pojasnil od onih “zgoraj”. Pa nekaj “nevzgojenih smrkavcev” in “frocov” je poletelo v zrak in očitno trdno padlo na hormonsko nastlane najstniške duše.

Pogovor je bil res nadvse zanimiv, vključeval je tudi nekaj citatov in drznih trditev. In čeprav se že vse življenje prepričujemo, da je bil čas, ko smo hodili v šolo, najlepše obdobje našega življenja, mi je bilo vse bolj jasno, da temu zagotovo ni tako. Najlepši čas je sedaj. Nismo še tako stari, da bi nam to predstavljalo velike težave, nikogar ne moramo vprašati, kam in kdaj lahko gremo, imamo svoj denar in v hierarhiji življenja smo dovolj visoko, da lahko tistim, ki tiščijo nos v oblake, povemo, da so bedaki. Seveda prijazno, nežno, spoštljivo in pridevniško bogato.

In medtem ko smo razpravljali o obojestranskem (ne le enostranskem) spoštovanju in o tem, ali ga lahko kdo zahteva, sem razmišljala. Spoštovanja ne moremo in ne smemo zahtevati. Zaslužiti ga moramo, kot ga morajo zaslužiti tudi ljudje okoli nas. Ker spoštovanje veliko pove o osebi, ki jo spoštujemo. Spoštljivo obnašanje pa veliko pove le in samo o nas.

Spoštovanje je velikokrat le fraza. Sploh me dvigne, ko jo kdo uporabi v smislu: “Z vsem spoštovanjem, ampak…” Temu seveda sledi kaj žaljivega. Kot bi rekel znanec: “Prideš k nekomu, vse poješ, vse popiješ, poseksaš njegovo ženo, potem pa rečeš “Pa brez zamere” in greš.” Vse te fraze odvzamejo človeku še tisto zadnje, pravico do tega, da se razkuri.

Prestolonaslednika bom še naprej učila, da ima njegovo spoštovanje kriterije. Tisti, ki jih bo spoštoval, bodo odražali, kakšna oseba je. In od njega bom tudi v prihodnje zahtevala spoštljivo obnašanje. Akoravno nekoga ne maraš, ali z njim ne moreš najti skupne besede, nimaš pravice z njim grdo ravnati. Kjerkoli na hierarhični lestvici misliš da si.

In še nekaj priznam! Ne bi si želela, da nasproti meni sedim jaz. Ugotovila sem, da so vse prebrane knjige, vse življenjske izkušnje, vsi ljudje v mojem življenju… dobro obrusili moj jezik. In ta je včeraj rezal, tudi Prestolonaslednika. Kljub temu sem zvečer dobila objem. Najstniško rezerviran, a toliko bolj dragocen.