Tašč se večinoma drži slab sloves. Ne vem, ali so vse slabe, zagotovo niso vse svetnice, a moja je prav posebne sorte. Zagotovo misli tako tudi ona o meni, saj nisem ravno najbolj nežne, čvekave in ponižne sorte. Za razliko od sestre, ki je “small talk” razvila do popolnosti, sem jaz v situacijah, ko nimam kaj povedati, bolj nema kot ne. Če nimam kaj reči, ne govorim. To sposobnost klepetanja svoji sestri včasih zavidam.

A vrnimo se k tašči. Najin odnos je precej zanimiv. Imam občutek, da se me malo boji. Po drugi strani sem s časom očitno postala njena “vzornica”. Začelo se je pred leti z mojo novo zimsko jakno. Le teden ali dva za tem, ko sem si jo kupila jaz, jo je kupila tudi ona. Od takrat, ker pač jakne ne kupim vsako leto, okoli hodiva kot dvojčici. Nato je videla moje nove čevlje in si je zaželela enake, pa majica, šal… Karkoli sem dobila ali si kupila, ona bi imela točno to. Nekaj časa sem bila še tiho, nato pa mi je prekipelo in Boljši Polovici sem strogo prepovedala, da ji pove, kje sem kaj kupila.

Ko pride na obisk v naše mariborsko gnezdo, je kar precej mirna. To vseeno ni njen dom in tega se zaveda. Meni ne reče nič, a čim se Boljša Polovica loti kakšnega dela, jo nadzira, ji daje neskončne nasvete in se vmešava v vsak njen korak. V takih situacijah se zadržujem, da ne bi kaj rekla. Starejše je vseeno potrebno spoštovati in vsak naj rešuje svoje starše. Vendar pa si ogleda vsako dekoracijo in del opreme, kar pomeni, da si bo kmalu kaj od tega zaželela v svoji sobi v domu. To me v bistvu ne moti, raje to kot da nosiva enako bluzo.

V Zagrebu je obisk videti drugače. Tašča gre od omare do omare, od predala do predala, vtakne se v vsako luknjo, preveri vsako škatlo. Da bi morda kaj našla, da preveri, ali še vedno hraniva “zaklade”, ki jih je zbirala vse življenje, da najde še kakšen dokument, ki ji bo razkril bog ve kaj. Bog ne daj, da bi v smeteh končala prastara kuhalnica, ali zarjavela tlačilka za česen. Katastrofa! Ves čas je v akciji, ves čas komentira in kar naprej vprašuje kje je to ali ono. Obisk je, ni potrebno posebej omenjati, vedno nadvse razgiban in zanimiv, Boljša Polovica pa je na robu z živci. In jaz se ponovno ne vmešavam. Komaj pa čakam konec vikenda.

Posebno trdnost živcev zahtevajo telefonski klici. V tem ji ni nihče enak, saj nikoli ne veš, kaj te pričakuje. Kliče, ko je dobre volje, kliče, ko potrebuje grešnega kozla, ki ga bo nadrla in demonstrativno odložila slušalko. Kliče zjutraj, dopoldan, opoldan, popoldan, zvečer in pozno zvečer. Kadarkoli, iz kakršnegakoli razloga, ali pa sploh brez razloga. Pač kar tako. In če se Boljša Polovica slučajno ne javi, je že ogenj v hiši. Vsekakor je vrhunec dosegla, ko naju je na medenih tednih klicala večkrat dnevno. Celo izredno potrpežljivi Boljši Polovici je prekipelo in ji je strogo prepovedala, da še naprej kliče. Ah, koliko solz je preteklo zaradi tega…

Ko pokliče mene, me kar preseka in stisne v želodcu. Kliče me namreč le takrat, ko je situacija na robu katastrofe, ko moram nujno popraviti kakšno neumnost njene hčerke, ali pa ko meni, da lahko njen naraščaj k pameti spravim le jaz. Takrat se obrne name in ni potrebno posebej poudarjati, da takšne naloge prevzamem z “navdušenjem”. A ker sem z leti ugotovila, da je najlažje, če naredim tako, kot mi je naročila, pač poslušam. A čeprav mi vedno zabiča, da njena hčer ne sme vedeti, da sva se pogovarjali, Boljši Polovici povem vse. Ker pač nimam želje, da bi to skrivala.

http://www.yourtango.com

Pred leti sva s taščo skupaj kadili in pili kavo, danes nama je skupno to, da ne kadiva več, vsaka pa ima terapijo tablet, ki je takrat še ni potrebovala. Neke njene lastnosti so še bolj izražene kot so bile takrat in to mi daje vedeti, da enako čaka tudi mene. Vsi gremo, našim željam navkljub, v to smer. Vsi bomo stari in če je soditi po mojem trenutnem karakterju, mojim ljubljenim ne bo lahko. A kljub temu sva si s taščo popolnoma različni v eni pomembni lastnosti – njo kar naprej skrbi, kaj bodo mislili drugi, meni je v načelu vseeno, kaj o meni in mojem življenju mislijo tisti, ki mi nič ne pomenijo.

Ta način razmišljanja je tašča prenesla tudi na Boljšo Polovico. Tudi ona se nepotrebno obremenjuje s tujim mnenjem. Na srečo je očitno še dovolj mlada za prevzgojo, saj mi jo je že uspelo malo omehčati. Najbolje je bilo, ko so v taščinem domu od “prijazne” sostanovalke vsi izvedeli, da ima njena hčerka ženo. Katastrofa in škandal! Tašča je jokala, Boljša Polovica jo je tolažila, jaz pa sem bila šokirana! Kaj??? Moja žena ima rada ženske??? Če bi mi prej povedala za to svinjarijo, nikoli ne bi bila z njo!!!

Še vedno upam, da se bo tudi tašča nehala vznemirjati zaradi neumnosti. Vsem nam bi bilo veliko lažje. Če se je po robu postavila domskemu župniku in je zadeva prišla celo do škofa, ki je od župnika zahteval opravičilo, bi lahko tako opravila tudi z drugimi. A starega konja težko naučiš novih trikov.

Moram pa priznati, da je zaradi nje življenje včasih prav zabavno. Kot je recimo ta vikend. V domu se je namreč javila, da bo skvačkala snežinke, ki jih potrebujejo za praznično okrasitev. Seveda je takoj poklicala Boljšo Polovico in jo prosila, če bi lahko za njo to opravila jaz. V družbo kvačkaric sta se namreč javili dve. Tašča bi le težko nakvačkala kaj tako zahtevnega, saj ima artritis, druga gospa sicer lahko kvačka, a nobena ne zna angleško, navodila pa so prav v tem jeziku. Res, vsaka čast! Nekako imam občutek, da je praznična okrasitev pravkar postala moja naloga.

Kljub vsemu sem vesela, da tašča še tlači ljubo zemljico. Ne glede na vse, me je lepo sprejela v svoje življenje, še bolj lepo pa je sprejela Prestolonaslednika, kateremu je postala bakica (kakor jo kliče). Hormonsko predozirani najstnik pa se pogosto, ko vzdihujem nad kakšno novo taščino idejo, obupano zazre vame in vpraša, ali bom tudi jaz nekoč takšna. “Še hujša, sine moj dragi. Še hujša!” In na to naj se kar pripravi!