V kolikor menite, da bom pod tem naslovom bentila nad trgovskimi centri, ki so se prehitro podali v okrasitev, ali nad dejstvom, da lahko vsaj že kakšen teden poslušamo božične pesmi, se motite. Tudi se ne bom pridušala nad dejstvom, da v vsem posnemamo zahod in k nam prenašamo navade, ki v naš prostor sodijo kot sedlo na kravo. Že zdavnaj sem se vdala in se s tem ne ukvarjam, saj dvomim, da bi kaj pomagalo. V kolikor imajo vsaj toliko pameti, da počakajo, da mine 1. november, sem zadovoljna. Pa tudi drugače nisem prava oseba za pritožbe te sorte.

Pri nas smo namreč že vse okrasili in smo v pričakovanju božiča. Ne zmrdujte se, vsak ima svoje razloge za pretiravanje v tej ali drugi smeri. Tudi jaz jih imam kar nekaj: 1. zgodnjega predprazničnega navdušenja sem se navzela od mame, ki je na žalost ni več med nami; 2. prepričana sem, da je potrebno v te temne dni vnesti veliko luči in kiča, da se na drugi strani, v pomlad prebijemo brez depresije; 3. kot bi rekel Prestolonaslednik: “Because, reasons!”; 4. Kaj vas briga! 😛 V našo družino to zgodaj pozimi vnese veliko veselja in romantičnih večerov. No, vsaj tako je bilo v preteklosti, Prestolonaslednik se že kakšno leto zmrduje nad tem. A Boljša Polovica in jaz se ne dava. Najini prijatelji pa to od naju tudi pričakujejo.

Že leta in leta na svojih potovanjih zbiram božične okraske. Nekateri s potovanj prinašajo na tone spominkov, jaz pa nakit in okraske. Zaradi tega v svoji smrečici vidim potovanja, izkušnje, ki sem jih na potovanjih pridobila in predvsem veselje, ki mi ga potovanja nudijo. Moja smrečica je slika mojega življenja in reči moram, da vsako leto požanje izredno veliko občudovanja. Nekoč je Prestolonaslednik užival v postavljanju dveh smrečic – ene v dnevni sobi, druga je bila obvezna v njegovi sobi. Zadnjih nekaj let se zmrduje tudi nad tem in edino okrasje, ki ga stlačim v njegovo bližino, je miniaturna smrečica brez okraskov in adventni kolendar. Pa ne zaradi odštevanja, zaradi čokoladic.

Večino svojega življenja zbiram tudi božične filme. Imam jih ogromno in vedno jih rada pogledam. Saj vem, kaj boste rekli… Nekateri (kot recimo moj oče) pač film ocenjujejo po tem, koliko je bilo na koncu mrtvih, drugi po krohotu, ki ga film izzove, jaz pa po številu in kvaliteti božičnega okrasja. Boljša Polovica grozljivke preživi tako, da ima od prve do zadnje scene zaprte oči in s prsti zamašena ušesa, vse druge filme pa obožuje in jih nadvse rada gleda. In po mojem je edina oseba, ki se je med filmom Rocky od ganjenosti razjokala. Lahko si mislite, kaj iz nje naredijo šele božični filmi. Tudi ta vikend je jokala, kot dež. Film res ni imel nobenega potenciala za jokanje, vsaj po mojem skromnem mnenju. V bistvu je bila risanka – Mikijev božič. Ker sem se nasmehnila, je vame siknila: “Ti si brezsrčna baba!” In sem se potuhnila. Imam pač rada mir v hiši.

Prazniki v našo hišo prinesejo tudi absolutno preveliko količino sladkarij in drugih dobrot. Boljši Polovici se dobesedno zmeša in samo vleče ter nosi. Že pred 1. decembrom se naš hladilnik kar šibi pod težo delicij. In včeraj je odprla vrečico penastih kolačkov. S slabo vestjo sem vzela enega, tudi ona je vzela enega. Nato pa sva se spogledali in brez besed sporazumeli. Ostanek je odnesla v Prestolonaslednikovo sobo, tam pa je Prestolonaslednik najino slabo vest z veseljem prevzel nase s sporočilom, da je za podobne zadrege vedno na voljo in dodatkom: “Sluga pokorni!”. Hvala bogu, da ga imava! Drugače bi bili najini zadnjici še bolj okrogli, kot sta že.

Znak, da se približujejo prazniki, je tudi Prestolonaslednikova groza, ko zjutraj sede v avto in sliši božične pesmi. V trenutku preklopi na radio in ko pred šolo izstopi, jaz še hitreje preklopim na božične pesmi. Popusti šele kakšen dan pred božičem, ko se mu zdi poslušanje božičnih pesmi splošno sprejemljivo. Pa še takrat reda radi zavija z očmi. Od vsega pa imava z Boljšo Polovico najrajši trenutke, ko ga hočeva do konca znervirati. Takrat namreč vdreva v njegovo Kraljestvo in na glas prepevava Feliz Navidad (Jose Feliciano). Prestolonaslednika vsakič čisto malo zadene kap, babnici pa imava s tem veliko veselje.

Medtem ko ste vi morda med tistimi, ki se nad prezgodnjim božičkovanjem zmrdujejo, smo pri nas doma veseli tega zimskega kiča. Še vedno verjamemo, da darila prinaša Božiček, Dedek mraz tudi na pozabi na nas, Miklavž nam prinese vsaj šibo, in če bi obstajal še kak dober mož, bi tudi njega povabili v goste. Če ne zaradi drugega, predvsem zaradi tega, ker v tej temi potrebujemo svetlobo in veselje. Ker v nas zbudi spomine na otroštvo, ker nas poveže z družino, ker nam da dodatno spodbudo za druženje in ker v tem preprosto uživamo. Vas to moti? Potem vas pač ne bomo povabili na obisk! Da so najini prijatelji to sprejeli, je bilo jasno tudi ta vikend, ko so se čudili, da šele sedaj krasimo. In vsi vedo tudi, da bodo lahko po dnevno dozo kiča hodili vse do svečnice. Ker si upamo in ker nam je.