Večer. Sedim v jedilnici za mizo, z mojega najljubšega mesta na trosedu pa odmeva jamranje in šklepetanje in vsake toliko še kakšen visok, piskajoč zvok, ki daje vedeti, da se Boljša Polovica poslavlja od tega sveta. Doma je zavladala panika in s Prestolonaslednikom vsake toliko le še preveriva, ali Boljša Polovica še diha. Začetek življenjsko nevarne bolezni, ki jo je napadla in ji streže po življenju, datira v zgodnje popoldne današnjega dne. In nikoli si ne bom oprostila, da sem bila takrat v Ljubljani.

Boljša Polovica ima namreč temperaturo – 37 stopinj celzija!! Prisežem, izmerili smo jo!! In boli jo trebušček!! In da ne bi slučajno pozabila ledeno mrzlih nog, ki jih moram greti z masažo, ne pregrobo, seveda, da je ne ugonobim. Tako slabo počutje jo uničuje že nekaj ur in prisežem, da je na koncu z močmi. Čakam samo še, da naroči papir in pisalo, da bo napisala oporoko. Zakonsko menda vse pripada meni, a za vsak slučaj bi se želela zavarovati. Če kmalu ne bo napisana, njeno zdravje pa bo še naprej s takšno hitrostjo propadalo, bom morala ukrepati. Še preden temperatura naraste na 37,5. Bojim se, da bo takrat že prepozno…

Naročila je zdravila. Ker sem odločno odbila doziranje tablet proti temperaturi, si je zaželela vitaminov in Imunograna. Bila sem kregana, ker nisem takoj prinesla slamice, saj je morala, tako globoko zmrznjena in na smrt bolna, roke potegniti izpod koce. Možnost, da bo zaradi mene dobila pljučnico, se je s tem dvignila za 350%.  Kmalu za tem sem, tako izredno slaba žena, kot sem, odšla v Prestolonaslednikovo sobo. Ne le to, s Prestolonaslednikom sem se na glas smejala memom na internetu in psu, ki je danes prav razpoložen za norčije.S tem sem zagotovo dokazala, da je nisem vredna.

Ko sem se vrnila, si je Boljša Polovica v kuhinji na dva kosa kruha na debelo namazala maslo, nato pa prav tako izdatno vse prelila z marmelado. Ob tem je očitajoče zajamrala, da sem prišla prepozno, da me je klicala! Celo na mobitel, ki sem ga neuvidevno pustila v dnevni sobi. Danes ni še skoraj nič jedla in sedaj se je morala sama odmajati v kuhinjo in zadnje moči posvetiti (verjetno zadnjemu) obroku. Kot da nisem bila že dovolj neuvidevna, sem nesramno komentirala, da lahko pri najinih zalogah ostaneva brez hrane kar nekaj dni in ne bova preveč upadli. Očitajoč pogled me je utišal. Kot žena sem danes pogrnila na celi črti.

Obljubim, da se bom zbrala in v prihodnosti več pozornosti posvetila Boljši Polovici. Saj sem vendar obljubila – v dobrem in v zlu! In prav v zlu sem danes pogrnila. Šklepetanje z zobmi je stalni opomnik na to dejstvo. Vsak vzdih, ki se izvije iz bolnega telesca, čutim kot globok, upravičen očitek…