Dragi sotrpini, starši najstnikov, povejte mi, kako daleč ste pripravljeni iti, da bi obdržali povezanost s svojimi prestolonasledniki? Na kaj vse pristanete in v kakšnih situacijah se znajdete? Ali ogrožate tudi svoje življenje, ali se mučite z najstniško kulturo, ali sploh razumete, kaj se dogaja okoli vas? /…Je zapisala in s protibolečinsko kremo ponovno zmasirala meča…/

Da se razumemo, smučanje obožujem. Zdi se mi, da je to najboljši šport, kar so si jih izmislili. A na žalost moje sposobnosti niso na enaki ravni kot moje navdušenje. Tehnika je dodelana, tu ni nekih posebnih zamer, a strah pred hitrostjo na belih strminah botruje temu, da smučam od roba do roba smučišča, pri čemer veliko časa posvetim občudovanju narave in poslušanju tišine (če smučišče ni nabito polno). Bivši je v mladih letih treniral smučanje, zato sem ga na smučišču ponavadi srečala v vsakem četrtem spustu. Ko je na svet privekal Prestolonaslednik, sem naivno mislila, da bom imela na belih strminah leta in leta družbo. Pa kaj še, vštric sva šla, ko je bil star tri – štiri leta, nato je z očetom izginil v belo daljino. Nič se ni oziral na “ubogo” mater, ki je svojo smučarsko sled kot šive vlekla od roba do roba smučišča. In znova sem bila sama, razen, ko sem si priskrbela družbo.

Upala sem, da bo vsaj s prihodom Boljše Polovice kaj boljše. Malo morgen! Ko smo jo postavili na smuči in ji priskrbeli inštruktorja, je ob prvem samostojnem spustu z nadzvočno polževo hitrostjo krenila direktno na smreko. Sredi ogromnega praznega spusta, je našla prav ta osamljeni primerek, ki je z njenim naletom zagotovo utrpel ogromno škodo. Še en padec na ravnem in njene smučarske kariere je bilo konec. Prestolonaslednik pa je še naprej podiral rekorde. Pa ne le v hitrosti, predvsem v tem, kje lahko najde bolj še neubrano smučarsko stezo in bolj divji gozd, skozi katerega si utira bordersko pot.

A kot mati, in to ne navadna, ampak Kraljica Mati, si prizadevam, da bi kljub razlikam s Prestolonaslednikom obdržala čim več skupnega. Zato si prizadevam najti svoje mesto tudi na tem področju. (Ob tem še spremljam 9gag, dešifiram meme, spoznavam snapchat… vse, da sploh razumem, o čem govori…) In če sem že počasna, vsaj uspevam služiti kot dežurni snemalec njegovih vragolij. Neka korist pa le je od mene. Seveda to zahteva, da se včasih podam tudi na kakšno nadvse strmo smučišče, na powder proge in vse strmine, ki zelo jasno ne ustrezajo mojim sposobnostim. Ob vsem tem je moj vid na snegu obsojen na neuporabnost, saj se zanašam predvsem na to, da bom že nekako preživela, če že vidim ne. Po nekaj urah smučanja pa sploh, pred očmi se mi pojavljajo le še bele pike in količki, ki določajo rob smučišča, so moja tanka nitka med biti ali ne biti.

Ta vikend smo odkrili raj na zemlji. Prekrasna nastanitev sredi gora in odličen snowboard park v visokogorju. Idealno za Prestolonaslednika. Idealno tudi za mene, saj ob vsaki progi za njega obstaja tudi t.i. Family Run, kjer še celo jaz delujem kot profesionalna smučarka, saj nežni nagibi terena ponujajo možnost, da se ne borim za preživetje, ampak pokažem svojo tehnično dovršenost v najlepši luči. A na žalost je imel Prestolonaslednik drugačne načrte: “Mama, tu se bova spustila… Mama, zdaj pa pridi za mano po tej progi… Mama, tu greva…”. Predlagal je tudi, da bi se preizkusila v kakšnem triku na smučeh, nekakšen “backflip” je omenjal. Hitro sem pojasnila, da to vsekakor lahko izvedem, samo ne namerno, bolj po nesreči. Ko na vse te njegove preizkušnje dodaš še gosto sneženje in meglo, v kateri nisem imela pojma, kam se spuščam, lahko le božji previdnosti pripišem dejstvo, da so moje noge sicer razbolele, a cele. A Prestolonaslednik je zadovoljen, vikend je bil popoln uspeh, nasmejali in naklepetali smo se kot že dolgo ne. Na koncu koncev, k’o šmirgla noge, glavna je družinska sreča!

P.S.: Kraljica Mati v borderskem Chill Houseu deluje kot krava s sedlom. A če so se najstniki čudili moji prisotnosti, sem se jaz notranje počutila mladostno in njim enako.