Pisariti sem začela, ker me je prijatelj, ki je kar naprej poslušal moje zgodbe, nagovarjal, naj jih zapišem in objavim. Ker smo pač družinsko nagnjeni k čudaštvu in smešnim zapletom. Nikakor si nisem želela pisati o politiki ali prodajati proizvodov in destinacij. Pa vendar se zdi, da življenje ubere svojo pot in postavljen si v situacijo, v kateri enostavno ne moreš biti tiho. Od službe do družbe – trenutno se mi zdi, da živim v cirkusu. Pravzaprav v zverinjaku, v katerem si glavni akterji zatiskajo oči in ušesa, delajo pa tako, da dokazujejo, da sam obstoj še zdaleč ni zagotovilo za človeškost in zdravo pamet. Pa pustimo sedaj ob strani kulturo, ki je prepuščena samovolji posameznikov, službo moram reševati na drugem nivoju. Tudi predsednika, katerega največji problem je “solarij da ali ne”, se ne bom dotaknila. Vsekakor pa moram komentirati dejstvo, da se je ljudstvo, vsaj določeni del le-tega spremenil v čredo, ki brezglavo in s sovražnostjo poskuša pregaziti še tisto malo zdrave pameti, ki je je ostalo v naši podalpski državi.

Izzvala me je, seveda, zadeva Fak. Čeprav se moja glava in srce le težko soočata z dejstvom, da se je v nekaterih nabralo toliko brezglavega sovraštva in pritlehnosti, je dejstvo, da so tudi med nami, le 70 let po tem, ko so njihove prednike tlačili škornji nacizma in fašizma, ljudje, ki smisel svojega obstoja vidijo le še v napadu in žalitvah. Si mislite? Človek, ki nastopa in trenira pod našo zastavo, ki obvlada slovenski jezik, ki naše ime s ponosom zastopa na velikih tekmovanjih, je postal tarča črede, ki prezira in sovraži vse, kar je drugačno. Ob tem se skoraj praviloma lastnega jezika, jezika naroda, ki ga tako “ljubijo”, poslužujejo kot krava sedla. Dvojina, ki simbolizira ljubezen, jim je španska vas, “kot” postane “kod”, prav tako “gospot”. Slovnico so prespali ali prešpricali, prav tako etiko in moralo. Državljansko vzgojo so dojeli po svoje, deklaracijo človekovih pravic in svoboščin pa imajo verjetno narezano in odloženo na stranišču (kot smo imeli nekoč časnike), da si z njo po veliki potrebi obrišejo rit.  Sram vas je lahko!

Prištevam se med domoljube, našo zgodovino poznam, slovenščina mi v načelu ne povzroča preglavic (včasih kakšna vejica pade na napačno mesto, priznam), Slovenijo ponosno priznavam kot svojo domovino. Svoje delo s sodelavci posvečam miru, spoštovanju človekovih pravic in dialogu. A pri nas doma govorimo tudi hrvaško, saj smo mešana družina. Če bi slišala, da Prestolonasledniku kdo očita, da je bil rojen na napačni strani reke Kolpe, se zanj to zagotovo ne bi dobro končalo. Ljudje, ki trdijo, da ljubijo svojo domovino, a svojo “ljubezen” izražajo skozi sovraštvo, zame niso vredni niti počenega groša. Ljudje, ki v svoji “ljubezni” propagirajo ideje, ki so se tako lepo izražale v nacizmu in fašizmu, zame predstavljajo živelj, ki bo končal v devetem krogu pekla. Kajti izdajalci so prav tisti, ki poskušajo dokazati, da je sovraštvo in hujskanje prava pot do domoljubja.

Naj torej poenostavim: “Ot serca vam povem – Fak off!”