Na srečo vse mine in minil je tudi prejšnji teden. Na srečo! Kakor se je začel, se je tudi končal – v zmedi. Zmeda je prevladovala predvsem v moji glavi, očitno pridejo tudi takšni dnevi. Ko sva v torek s kolegico Simono krenili v Ljubljano, sem imela v načrtu hitro vrnitev, saj sem računala, da moram ob 17.15 na snemanje na televizijo. Obstajala je le ena težava – nisem se mogla spomniti, kdo me je povabil na intervju. Čas, tema, vse je bilo jasno, a ob več studijih v Mariboru je lahko iskanje kraja precej problematično. Tudi klic v službo, naj preverijo zapis v koledarju, se je slabo končal, saj v torek razen sestanka v Ljubljani ni bilo nobenega vpisa. Naslednji dan sem imela snemanje za dve televiziji, nacionalko in eno lokalno, zato se je zdelo najbolj logično, da je verjetno tretja postaja. Njihovo poznano novinarko sem zmotila sredi dopusta, a mi je posredovala številko, na kateri bi lahko preverila, ali sem dogovorjena pri njej. Poklicala sem, bila povabljena na snemanje teden kasneje, a o mojem dogovoru za ta dan ni vedela nič. Kmalu po pogovoru pa je klicala nazaj z zanimivo novico – intervju sem imela dan prej in se nisem prikazala. Kakšna sramota! Tudi opravičilo ni olajšalo občutka, da sem zamočila.

A tedna še ni bilo konec in že  naslednji dan sem se znašla pred vprašanjem ali se mi počasi že meša… Vsi poznamo tistega enega, ki po telefonu govori, govori, govori in govori. Kolegica, ki je čakala, da pride na vrsto, saj naju je klicatelj zmotil med sestankom, mi je namignila, da me bo poklicala na drugi telefon v upanju, da bo moj sogovorec dojel, da imam še druge obveznosti. Medtem ko sem se pogovarjala, je zazvonil telefon in na ekranu je pisalo, da me kliče računovodkinja, katere pisarna je pred vhodom v mojo pisarno. Nič mi ni bilo jasno, saj sem vedela, da je na malici. Se bom že javila, sem pomislila in se ponovno posvetila sogovorniku. Kolegica pa je obupala in odšla. Ko je bil telefonski pogovor končno zaključen, sem poklicala računovodkinjo. Mislila sem namreč, da mora biti res nujno, če me kliče sredi malice. Ko sem čakala, da se javi, je v njeni pisarni začel tuliti telefon. Čisto nervozna sem postala – kaj pri hudiču klicarijo, če pa vsi vedo, da je v tem času na malici!!! Ker se ni javila, sem prekinila in kot po čudežu je nehal zvoniti telefon tudi pri njej. Prepričana, da bo kmalu tako ali tako prišla v pisarno, sem se v miru posvetila svojemu delu. Pri tem se mi, seveda, še dolgo ni posvetilo, da je z njenega telefona klicala kolegica, da bi prekinila moj dolgovezni telefonski pogovor in da sem drugič, ko me je zvok njenega telefona tako živciral, klicala kar sama. Luknja v glavi!

No, vsaj ob koncu tedna nisem zamočila jaz, ampak Boljša Polovica. Ta je namreč obsedena s pospravljanjem naokoli ležečih predmetov v svojo torbico. Pri njej vedno končajo moji ključi, pa dokumenti in še bi lahko naštevali. In, seveda, ona nikoli nič ne ve o tem! Potem pa se pred vrati kot po pravilu prepirava, katera ima ključe, katera je vzela vrečko, pri kateri so dokumenti. V petek smo bili dogovorjeni, da me Danči in Mišek pobereta in se skupaj odpeljemo proti Zagrebu, kjer nas je pričakovala Boljša Polovica, tam pa so me prisilili, da sem morala na koncert Roda Stewarta. Seveda sem tik pred odhodom ugotovila, da nimam potnega lista (!!!). Moj potni list je namreč vedno na istem mestu v torbici. Moji torbici! A tokrat se je izkazalo, da je (verjetno kar sam) nekako zašel v torbico Boljše Polovice. In edina rešitev je bila, da smo več kot pol ure sedeli na meji in čakali, da se je potni list pripeljal iz Zagreba.

Priznam, da sem že popolnoma izgubila živce. Ko smo prišli na koncert in sem obsedela med Danči in Boljšo Polovico, ki sta me vsaka s svoje strani ob prastarih uspešnicah udarjali s komolci ter tulili vame (brez posluha), da bi me prepričali, kako noro odličen je koncert, sem mislila, da bom eksplodirala. Globoko užaljena je Danči zahtevala, da se presedemo. Ni razumela. Dokler ni naslednje jutro gledala posnetkov in slišala svojega kruljenja.

Ta teden se je začel bolje. Vsaj na intervju, ki sem ga dogovorila prejšnji torek, sem prišla pravočasno in na pravo mesto. Naj se tako tudi nadaljuje!