Niti pod razno si ne domišljam, da z leti postajam modrejša. Prav tako sem prepričana, da nisem bolj preudarna, kot sem bila pred dvajsetimi leti. Nisem bolj drzna, prav tako nimam boljše intuicije. Edina sprememba, ki se je vame prikradla z leti, je ta, da so se moji živci spremenili v betonski zid. Ko sem bila veliko mlajša, bi verjetno rekla, da mi “dol visi”. Danes, ko dejansko marsikaj samo po sebi visi, bi rekla, da sem se naučila izbirati bitke. Ker vse pač niso vredne razmisleka, ukvarjanja z njimi, kaj šele prelivanja krvi. In ko ti postane to jasno, je življenje veliko bolj enostavno.

A čeprav si doživela razsvetljenje, draga bralka, to še ne pomeni, da se je svet okoli tebe spremenil. Še vedno je poln tepcev in hudob, še vedno se stvari zakomplicirajo, ko to najmanj pričakuješ in še vedno si lahko tarča vsakogar, ki ima preveč časa in premalo lastnega življenja, da bi se ukvarjal sam s seboj. Razlika je v tem, da si se sposobna ob tem nasmehniti, prestopiti oviro in iti naprej. In ob vsem tem zvečer mirno zaspiš in se mirna zbujaš.

Težava pa se pojavi, ko želiš to svojo modrost deliti s podmladkom. Ta namreč prej ali slej zajadra v obdobje, ko je tuje mnenje odločujoče, ko jim lahko vsak načne dobro voljo in z najmanjšo pripombo vpliva na svet, ki jih obkroža. Vsi smo bili tam. Tudi jaz sem imela prijateljico, ki se je trudila spodkopati mojo samozavest. Imela sem razredničarko, ki je javno ocenila, da iz mene “nikoli nič ne bo”. Imela sem sodelavca, akademika, ki je jasno izrazil mnenje, da ženske sodimo le v kuhinjo. Danes se ob teh spominih le nasmehnem in z njimi ob kozarcu vina vnašam dobro voljo in smeh med zbrano družbo. A če naši starši s svojo modrostjo niso mogli vplivati na nas, tudi mi ne moremo predreti hormonskega oklepa naših najstnikov. Naše izkušnje kažejo, da se moramo učiti iz svojih napak, da bi bilo poenostavljeno sprejemanje vzorcev po starejših in modrejših enostavno napačno. Morda mora mladost biti bitke, da bi lahko starost nad njimi hladno zamahnila in se prezirljivo nasmehnila. In potem si lahko v brado filmsko zamrmraš: “Prestara sem za takšna sranja!”

Prestolonaslednik je trenutno v fazi bitk. Vsak dan najde kakšen pravičen cilj, za katerega se je vredno boriti. Včasih se najdem v skušnjavi, da bi mu pojasnila, da nima smisla, da ne bo dosegel nič, da se bo morda opekel. In se ustavim. Ker morda nimam prav in bo prav on tisti, ki bo spremenil svet. In če se že preveč vpletam v njegove bitke, me Prestolonaslednik ustavi s prijateljem Cankarjem: “… ali moje koleno je tako ustvarjeno, da se ne upogne rado…”.

In v takih trenutkih sem ponosna na to, da imamo v naši družini res trdna kolena.