Včasih dobiš pismo ali telefonski klic, ki te dobesedno vrže v zrak. Nič kriv, nič dolžen, kar naenkrat se znajdeš sredi zgodbe, ki je nisi napisal sam, ampak so te v glavno vlogo za tvojim hrbtom potisnili kar drugi. Na odru si, teksta ne znaš, vsi buljijo vate in le tvoji iznajdljivosti je prepuščeno, kako se bo končal nastop. V preteklosti sem se trudila, igrala, improvizirala, se opravičevala in dokazovala, da si kljub vsemu zaslužim biti tam, kjer sem. Danes sem se sprostila in napisala odgovor, ki je še mene samo presenetil. Predvsem zaradi tega, ker se me je obtožilo, da sem nategnila celo skupino ljudi. Takole, dragi moji, če bom jaz koga nategnila, bomo imeli vsi nekaj od tega. Ali pa vsaj jaz. In vedela bom, da sem nategovala. Tokrat o tem ne vem nič. Enostavno sem torej povedala, da nikogar nisem nategnila.

Z leti se naučiš, da je življenje nadvse enostavno. Da so odgovori na vsa vprašanja veliko bolj enostavni, kot se zdi. Bolj kot kompliciramo, daljša je naša pot do cilja. Odgovor je torej enostaven – išči enostavne odgovore. S tem boš zmedel komplikatorje v tvojem življenju, hkrati pa boš lastno življenje olajšal. Čemu se živcirati, čemu poskušati prepričati prepričane, čemu dokazovati, zakaj se sploh razdajati za stvari in ljudi, ki ti bodo povrnili z nožem v hrbtu? Veliko bolje je staviti na ljudi, ki te cenijo in ki jih ceniš ti, in na stvari, ki enostavno najdejo svoje mesto in so skladne s tvojimi prepričanji in hotenji. Ja, tako zelo enostavno je. Ko brodiš po gnojnici, ti je morda v noge res toplo (priporočljivo ob teh temperaturah), pa vendar boš po tem početju smrdel. Zakaj bi torej to počel? Če te življenje sili v to, si morda na napačni poti.

Moje življenje je lepo! Ja, hvalim se, ker mi res nič ne manjka. Imam Prestolonaslednika in Boljšo Polovico, imam moje prijateljice in prijatelje, imam družino, imam streho nad glavo, hrano in ogrevanje. Ravno včeraj sem z Boljšo Polovico delila svojo modrost – “Tisti, ki je danes pod streho, na toplem, je, v kolikor se pritožuje, da življenje ni pravično, nadvse nehvaležen človek.” Tega se zaveš, ko je zunaj -15 stopinj. Imam službo, ki jo obožujem in odlične sodelavce, pa vendar ne nameravam v njej viseti do smrti. Imam tudi načrte za prihodnost, ki niso povezani z mojim sedanjim delom, in na njo se pripravljam. Ker vem, da nič ni večno. Ne kariera, ne denar, ne ideje, ne energija. Ko bom ostala brez energije in idej, grem dalje. Če me prej v to ne prisilijo zavistneži, ki skrbijo le zase, se valjajo v svojih udobnih gnezdih in obsojajo vse in vsakogar. Sploh pa napadajo tiste, ki delajo in se trudijo in poskušajo biti na razpolago. Zato gradim svojo prihodnost. In vsem tistim, ki nad mojimi načrti vihajo nos, sporočam, da je več vreden mir in družina kot pa stolčki in kariera. Nihče nam ne bo gradil spomenikov. Pa četudi bi ga, mi je kolegica napovedala, da bom pozirala na hrbtu, kako z vsemi štirimi brcam in se trudim. Dokler delam dobro, bom tu. Nato bom pomahala in se poslovila. Kot maserka in refleksoterapevtka, kot turistična vodička ali vodja hotela, kot manager v kulturi…, kot mati in žena vsaj ne bom upodobljena na hrbtu. Tako enostavno je.

Morda je potrebno življenjsko modrost črpati iz moje izkušnje z avtomobilom, ki se je pred dnevi sumljivo podobno ponovila. Pred 20. leti sem kot študentka kupila Daewoo Matiz – Zlata strela sem jo poimenovala. Sredi zime je bilo in okna na avtu so se kar naprej rosila. Niti voziti nisem mogla, saj je vse teklo, skozi okna pa sploh več nisem videla. Enako se nama je s sestro zgodilo pred nekaj dnevi, ko sva šli na pregled  v Ljubljano. Do Ljubljane je preklinjala, kako ji je mož opral avto in od takrat se šipe rosijo kot nore. Kar naprej jih je brisala in bentila čez zimsko pranje avta. Rešitev je bila enostavna. Prvič sem se za njo peljala na 130 kilometrov oddaljeni avto servis. Drugič se mi je že samo posvetilo. Izkušnje in enostavnost rešitve. Ali veste, da v avtu obstaja gumbek, s katerim uravnavaš, ali zrak kroži le v avtu, ali pa prihaja od zunaj?

No, tako enostavno je.