Danes se bom posvetila ženskam, ko je že ravno 8. marec. Čeprav sem odločna zagovornica ženskih pravic, želim danes povedati popolnoma drugačno zgodbo. Zgodbo ženske, ki je svoj čas izvedla revolucijo. Majhno revolucijo, ki pa je popolnoma spremenila njen svet in, prepričana sem, svet okoli nje. To je zgodba o mladostni naivnosti in naključni revoluciji. Imena in osnovni podatki bodo spremenjeni, zgodba pa je popolnoma resnična, čeprav skoraj neverjetna

Marta je zgodaj spoznala, da je drugačna. Všeč so ji bile namreč ženske. Prvo hrepenjenje, prva ljubezen, vse je bilo namenjeno ženskam. A tega ni mogla povedati nikomur. Poskušali so ji organizirati zmenke s fanti, celo poskusila je, a enostavno ni šlo. Kraj in čas, v katerem je odraščala, pa takšnim željam niso bili ravno najbolj naklonjeni. Tudi doma niso vedeli, o čem Marta razmišlja.

A časi so se počasi začeli spreminjati in kmalu se je eden vodilnih dnevnikov odločil, da bo sredino časnika posvetil prav tej, mavrični temi. Ker je bila Marta uspešna športnica, se je novinar obrnil nanjo. Mlada in naivna je pristala na intervju, a pod pogojem, da bo članek šel skozi njeno avtorizacijo. Nekako so jo uspeli nagovoriti tudi na fotografiranje, a le pod pogojem, da bo slika zabrisana. Sem omenila, da je bila Marta naivna? 🙂

Z novinarjem se je sestala blizu stadiona, kjer je trenirala. Odprla je svojo dušo in srce, ker pač Marta takšna je. Nikoli nič ne skriva, nikoli ne prikriva, ne laže. Marta je duša, bi vam pritrdili vsi tisti, ki jo poznajo. Njena sodelavka pa ji vseeno včasih reče, da je naivna sobarica. Novinar je seveda z veseljem zapisoval in verjetno že v glavi pripravljal senzacionalno zgodbo.Ob koncu intervjuja je Marti ponovno zatrdil, da bo dobila članek v avtorizacijo in odšel. Dnevi so minevali, članka ni in ni bilo, novinar pa je le obljubljal. Nekaj se je javljal, postavljal še dodatna vprašanja, a članka ni dočakala.

Bilo je jutro kot vsa druga jutra, le da je Marto prebudilo zvonenje telefona. Javila se je nič hudega sluteča mama in navdušeno pozdravila bratrančevo ženo. Pogovor je bil najprej vesel in živahen, nato je sledila tišina, čez nekaj dolgih sekund pa kričanje: “Kaaaaaaj? Kaj je glupača naredila??!!” Marti je bilo v trenutku vse jasno in pokrila se je čez glavo v upanju, da je nihče ne bo našel. A njena mama je nadvse odločna ženska, dvignila jo je iz postelje, jo nagnala v trgovino po časopis in prebrala članek – sredina, dve strani, velika fotografija, ki kljub meglici čez obraz ni zakrivala čisto nič.

Ta dan je v hiši telefon kar naprej zvonil in prihajali so raznorazni prijatelji, sorodniki, sosedje. Marta je v službo javila, da je zbolela, saj se ni upala pokazati v javnosti. Članek je bil nedvoumno naslovljen “Mama, jaz sem lezba!”, novinar je v članku jasno zapisal, da je Marta državna prvakinja in rekorderka v svoji športni disciplini. V glavnem, tudi če bi bili slepi ne bi mogli zgrešiti identitete pogumne intervjuvanke. Najhujše pa je bilo, da je novinar objavil tudi čisto intimne dele njene zgodbe. V glavnem, Marto je skoraj kap, mama pa je bila na koncu z živci. Le oče je precej mirno sprejemal novico, ki zanj očitno niti ni bila tako nova. A oče je bil vedno njeno pribežališče.

Naslednji dan ni bilo več izgovorov in Marta je morala v službo, morala je tudi na trening. Kljub strahu se je izkazalo, da ima polno podporo vseh ljudi, ki so jo obkrožali. Prav tako se je izkazalo, da je novinar res nadvse uspešno “zakril” njeno identiteto. Vsi so vedeli, kaj in kdo je Marta in če nič drugega, se je vsaj skrivanje končalo. Marta je bila lahko končno to, kar je. Kolega športnik, ki so ji ga na vsak način poskušali vriniti, je ostal praznih rok. Marta po vseh teh letih le še navija za njega, ko ga vidi na televiziji. Martina revolucija je bila izvedena in ne glede na vse, ji je bilo lažje.

A zgodba ima zaplet. V bistvu ima Marta sosede, ki so očitno edini ljudje na svetu, ki ne spremljajo novic. Soseda, družinska prijateljica, je namreč že nekaj let, vse odkar je Marta odrasla, vsakič, ko jo je videla, vprašala, kdaj se bo končno poročila. Marta se je vedno le nasmehnila in odgovorila nekaj nedoločnega. Tako je bilo tudi dan po njeni revoluciji. Marta se je ravno odpravljala v službo in iz hiše stopila na cesto, ko se je odprlo okno. Soseda je, kot vedno prijazno, za njo zaklicala: “Martica, kako si?” in dodala: “Kdaj se boš končno poročila?”.  Marta je odvrnila: “Kaj vi ne berete časopisov?”, v tistem trenutku pa se je na stežaj odprlo okno druge sosede, ki je glasno dodala: “Beremo, beremo! Evo me, soseda, pridem na kavo, pa časopis prinesem s seboj!”

In tako je bilo. Soseda Marte nikoli ni več poskušala poročiti, na koncu pa se je Marta od vseh svojih sestričen poročila prva. Le da je imela ob sebi svojo srčno izbranko, ne izbranca.

Vsem, ne le ženskam, ob tem dnevu napotek: le pogumno. Naši najhujši strahovi so votli in poti si zapiramo le sami. Pa kaj, če bo mamo kap in bo soseda o vas brala v časopisu? Najhuje je, če nas strah hromi.Naša najpomembnejša pravica je to, da smo kar smo, v kolikor s tem ne ogrožamo sebe ali drugih, seveda.