Za vse tiste, ki pod tem naslovom pričakujete 50 odtenkov Kraljice Matere, veliko razočaranje. Ne gre za vroče pogovore, gre za enostavno, jasno izraženo hvaležnost na relaciji najstnik (ki se je pravkar vrnil s praznovanja prijateljeve polnoletnosti) – mati. Gre za to, da te ena noč v mislih vrne v premnoge noči več kot 25 let nazaj, hkrati pa te prikrajša za ure spanja, kar v naših letih čutiš še ves teden.

Torej, Prestolonaslednik je pred leti sklenil pakt (pa ne z menoj, kar sam s sabo), da do polnoletnosti ne bo pil alkohola. Priznati moram, da mi je kar odgovarjalo, čeprav sem v sebi globoko dvomila, da se bo tega dejansko držal. A ko je na prvih zabavah vztrajal pri vodi iz pipe, sem bila kar prijetno presenečena. Ob družinskih srečanjih in posebnih priložnostih je odprl brezalkoholni Radler in to je bilo to. Tudi prav, sama se s takšnim rekordom namreč ne bi mogla pohvaliti. A prišle so polnoletnostne zabave, z njimi pa tudi prvi zvrnjeni kozarčki. Ko so njegovi prijatelji in sošolci začeli slaviti, se jim je previdno pridružil tudi Prestolonaslednik. Na koncu koncev ni rekel, čigav 18. rojstni dan bo mejnik. Res pa je tudi, da nas od njegovega slavja loči le še dva meseca. Torej, začelo se je.

Prestolonaslednik podpira stavkovno gibanje in vse zahteve njegovih (in drugih) učiteljev, saj to pomeni, da odpade pouk in lahko zavit v odejo, v globokem snu ves dan izraža nestrinjanje z vladno politiko. Prosim, ne zavijajte z očmi, vsi smo bili takšni. Spomnite se samo, koliko nas je v naših srednješolskih dneh dejansko osebno protestiralo pred takratno uvedbo zaključnih izpitov, koliko pa jih je podporo v mislih pošiljalo od doma. Današnja mladina očitno predstavkovne večere posveti moževanju ob kozarčku in kartah. Tako je bilo tudi pri nas doma. Dobila sem nalogo, da se moram domov vrniti čim kasneje, ko sem prišla, pa je za našo mizo sedela skupinica veselih najstnikov, ki so več polili kot popili (kakor je bilo razvidno iz mokrega prta in številnih porabljenih papirnatih brisač). Povabili so me v svojo družbo in spat sem šla šele tri ure kasneje. Čeprav so ostali budni še dve uri, sem spala popolnoma mirno. Le zjutraj sem jih našla povsod – spali so skupinsko zviti na kavču, eden se je na tleh stisnil k radiatorju, v Prestolonaslednikovo sobo si sploh nisem upala stopiti.

Novo obdobje je prineslo številna presenečenja. Naprimer, Boljša Polovica je zjutraj v kopalnici skoraj stopila na Prestolonaslednikovega sorodnika, ki si je postlal kar na tleh kopalnice (pa imamo temo za preštevilna družinska srečanja). Še dobro, da imamo tepihe, a Boljša Polovica je hitro kupila mehkejšega, bolj toplega, ki naj bi najstniške mehurje in ledvičke varoval pred prehladom. Pametna odločitev, sinoči sem namreč na tleh iste kopalnice našla Prestolonaslednika. Saj ne, da bi bilo kaj narobe, le utrujen je bil. In neskončno hvaležen.

Včeraj je prag polnoletnosti uradno prestopil njegov prijatelj in sošolec iz osnovne šole. Družba se je veselila in zabavala, saj vendar gre za pomemben življenjski mejnik. Prestolonaslednik se je v varno zavetje doma vrnil ob treh, kar je relativno hitro, in držal se je dogovora, da me mora ob prihodu zbuditi, da vem, da je na varnem. Zbudil me je, a ne svojevoljno. Nastala je namreč cela veselica. Prestolonaslednik je glasno odpiral vrata, pesjanar je začel lajati, Boljša Polovica je v “nič nas ne sme presenetiti” stanju skočila v zrak, jaz pa takoj za njo. In se je začelo – kratki fazi samoizpraševanja in monologa z menoj (na vprašanja si je odgovarjal kar sam): “Čemu ta kritični pogled?”, je sledilo olajšanje (očitno je ocenil, da moja prisotnost ne pomeni grožnje): “Mama, hvala!” in “Mama, rad te imam!”. Seveda me je ta hvaležnost pretresla do obisti, kar stopila sem se (mhm).

Ponudila sem mu vodo, a jo je z gnusom zavrnil. Po glasnem razmisleku, ali naj gre v posteljo, ali v kopalnico, je pristal v kopalnici. Ob mojem blagoslovu. Jaz pa v posteljo, ljudje dragi, ura je bila tri. A kot prava mati seveda nisem mogla zaspati, saj so iz kopalnice prihajali čudni zvoki, nato pa dolga in sumljiva tišina. Če je v zgodnjem otroštvu tišina pomenila, da je otrok nekaj ušpičil, se to v najstniških letih ne spremeni.

Zaspal je na tleh kopalnice. Zgodovina se torej ponavlja in v družinskem podmladku se tradicija prenaša s kolena na koleno. Moja podpora, ki ga je pripeljala do postelje, je v njem ponovno prebudila nežno in hvaležno stran. Vse tisto pritoževanje in najstniško negodovanje se je izgubilo in najstnik se je spremenil v gmoto hvaležnosti in ljubezni. Mati pa so samo molčali in se globoko v sebi nadvse zabavali.

Normalni starši normalnih otrok se boste našli v tem. Prestolonaslednik je danes čisto zgrožen. Baje sem izkoristila njegovo slabost za svoje potrebe po izražanju ljubezni. Mislim, da mi nikoli ne bo oproščeno. Ob postelji pa sameva rumeno vedro.