Tako, pa sem nazaj. Tudi prijatelje je že zaskrbelo, ker se zares dolgo nisem oglasila. Res je, da ne pišem, če se v mojem življenju ne zgodi nič zanimivega, a tokrat je bil razlog popolnoma drugačen. Znašla sem se v eksistencialni krizi. Tako je vsaj uradna diagnoza naše psihologinje. Seveda sem pametno prikimavala, češ, jaz vem, kaj je to. A za popolno razlago sem morala lepo na internet. In ta mi je javil, da je moja težava v tem, da imam “psihično stanje v določenem prelomnem življenskem obdobju, v katerem zaradi motenega občutja kontinuitete nastanejo težave v občutkih identitete”. Razumete?

Tisti, ki me spremljate, že veste, da je težava v tem, da se je moje gnezdo izpraznilo. Prestolonaslednik se je odlepil, mati na to še niso bili pripravljeni (kljub sedemnajstim letom višinskih in globinskih priprav). Kot vsaka pametna ženska sem se težave lotila na pameten način – nabavili smo novega psa. Smiselno, ne? Kljub temu, da enega že imamo, sem naivno pozabila, koliko dela sledi.

No, začnimo od začetka. V bistvu je Prestolonaslednik že nekaj časa navijal, da bi imeli psa, ki bo lahko z njim hodil v hribovje. Naš dosedanji salonski psiček Sancho tega res ni sposoben izvesti. Njegove izvrstno manikirane nožice bi odpovedale ob prvem skalovju. Boljša Polovica se je malo upirala, a v načelu jo midva hitro preglasiva. Ne vem, če bi dejansko kaj napravili v tej smeri, če ne bi nekega lepega dne na FB naenkrat zagledala fotografije malega dlakavega angelčka. Njega in njegovi sestrici je nekdo zavrgel, njegove oči pa so mi skozi spletna prostranstva dale vedeti, da je moj, samo moj. Naivno sem fotografijo poslala Boljši Polovici, upajoč, da me bo ustavila, ohladila, streznila. Na žalost je padla tudi ona. Prestolonaslednik je bil prodan v sekundi. V glavnem, dva dni kasneje smo bili na poti, kuža pa nas je že čakal. Ime se je ponudilo samo od sebe – ob Sanchu Pansi je lahko bil drugi le Don Kihot, kratko Don.

Življenje se je čez noč postavilo na glavo. Kar naprej smo bili na sprehodih, kljub temu smo kar naprej brisali lužice po stanovanju, Sancho je godrnjal in se pritoževal, Prestolonaslednik je stisnil zobe in se ni pritoževal (saj si je to vendar sam zaželel), jaz sem nosila čistila in papirnate brisače, Boljša Polovica pa se je oklepala svojega “salonskega” in ponavljala, da ga ne smemo zanemariti.

O začetnih stroških ne bi niti govorili. Cepljenje eno, pa drugo, pa tretje, pa tabletke, posteljica, boks za avto, igračke, da o hrani niti ne govorimo. Kako lahko tako mala kepica toliko požre? Aja, morda zato, ker kepica raste kot goba po dežju. Ker je bilo kmalu jasno, da bo iz malčka nastala zverina, smo se vpisali še v šolo za malčke. Vpisali smo se, ker imam občutek, da dejansko vzgajajo nas in ne psa. Mamicu ti, toliko že dolgo nisem tekala, kolikor tekam že med samim hranjenjem. Da o sprehodih, igri… sploh ne govorim. V bistvu je pes malo dražja verzija fitnessa na svežem zraku. Naš “salonski” je veliko bolj enostaven. A hkrati… koliko veselja prinese takšna kosmata kepa…

Menda je sedaj jasno – ob “dojenčku”, “salonskem”, Boljši Polovici in Prestolonasledniku, ki je začel uvajati živahno družabno življenje (pa seveda ob službi), nisem utegnila zapisati niti besede. Boljša Polovica je na srečo uvidela, da sem pred kolapsom in me za praznike odpeljala na počitnice v osamo. Na srečo! Mir in tišina sta naredila svoje, svež zrak, voda in sonce tudi. Medtem ko kosmatinca končno svobodno tekata naokoli, sem našla trenutek časa za pisanje.

Ne vem, kdaj se bom uspela ponovno javiti. Imam namreč polne roke dela. Boriti se moram namreč za svoje mesto pod soncem (oziroma na trosedu). Res pa je, da za eksistencialno krizo sedaj res nimam časa in to je menda dobro.