Dokazovanje moči je dejstvo. Vsi se ga poslužujemo, pa naj se tega zavedamo ali ne. Vendar pa ima tudi to, kot vsako drugo človeško početje, svoje meje. In ko ljudje to mejo prestopajo, resno ogrožajo pravice drugih. In ko to mejo prestopajo za svoj užitek, je to nadvse nevarno početje. Če to počnejo v svojo korist… tu še jaz ostanem brez besed.

Danes sem bila priča takšnemu početju. Zagotovo ni bilo najhujše, kar sem jih kdaj videla, a je bilo neprijetno. Da bi dojeli bizarnost situacije, moram opisati mesto, na katerem se je dogodek odvil. Naš muzej stoji ob mestnem parku, ob njem vodijo le enosmerne ulice. Mimo vhoda gre ulica v smeri od mestnega jedra proti mestnemu parku. Dvorišče muzeja je ograjeno in ima vrata, skozi katera delavci vozimo na parkirišče. Menda ni potrebno posebej poudarjati, da je parkiranje pred vhodom prepovedano. No, danes sta se po tej ulici pripeljala policistka in policist, se s službenim vozilom postavila pred vhod, ženska predstavnica modre sile je stopila iz avtomobila, malo postala z rokami v bokih in se kmalu “vrgla” na prva dva mladeniča, ki sta prišla iz obratne smeri, iz parka. Dogajanje je pritegnilo mojo pozornost, saj je dama mladeniča nagovorila z: “Kaj si ti zadnjič na Koroški pobegnil z motorjem pred mano? Ti si bil, vem!” Mladenič je na zahtevo potegnil iz žepa osebno in se poskušal braniti, češ da motorja sploh nima. Policistka pa ga je argumentirano postavila na laž z besedami: “Valjda da si bil ti! Zapomnila sem si. Če si kdo zapomni, si sigurno jaz!”. Če ne bi bilo žalostno, bi se na glas zasmejala. Kakšen argument pa je to? Če ga na Koroški nisi ulovila, je to tvoja težava. Če, seveda, je to sploh bil on. Jaz si včasih od enega sestanka na drugega ne spomnim več obrazov, ona pa trdi, da si je od vseh v Mariboru zapomnila prav njega? Ob policiji, ki ima tako dober spomin, ni strahu za varno prihodnost. Le jasno mi ni, kako je vedela, da bo prav ta mladenič, ki si ga je tako dobro zapomnila, ravno danes, ravno v tem trenutku, prišel iz parka prav po tej ulici naravnost v njeno naročje?

Ko sem dogodek opisala prijateljici, je dodala le, da je to odraz tega, v kakšni družbi živimo. Kako zelo žalostno je to dejstvo, bom dodatno orisala z dogodkom, ki je prizadel mene osebno. Mene in Prestolonaslednika. Tega je že kar nekaj let, a lekcije ne bom nikoli pozabila. Kot mati samohranilka sem se podobnih poskusov spodkopavanja moje kredibilnosti in ponosa res nažrla. Ta pa je presegel vse ostale neumnosti.

Nekje na polovici šolanja Prestolonaslednika v osnovni šoli sem prejela klic razburjenega očeta njegovega sošolca. Vedno sem se zelo dobro zavedala ne le dobrih lastnosti mojega podmladka, ampak tudi njegovih fint in sposobnosti, da zakuha prenekatero neumnost. Torej nikoli nisem bila prepričana v nedolžnost svojega otroka, vedela pa sem, da bi me v primeru kakršnegakoli prestopka ali neumnosti poklicali iz šole. Pa me niso. Poklical me je oče, ki me je nadiral, mi večkrat poudaril, da sem nesposobna mati, da sem nevzgojena, da si domišljam, da sem nekaj posebnega, da je otrok po meni prevzel vse te slabe lastnosti (večkrat pomnoženo) in vsake toliko v slušalko zakričal: “Kakšna mati, takšen sin! Če ga ti nisi sposobna vzgojiti, ga bom vzgojil jaz!”. Bila sem šokirana, na vprašanja, kaj se je zgodilo, sploh nisem dobila nobenega odgovora, sem pa dobila zagotovilo, da bo šel v šolo, da bo počakal mojega otroka in da ga bo on vzgojil, s čimer naj bi menda popravil vse moje vzgojne zablode in napake.

Ko je prekinil klic, sem trda od strahu poklicala v šolo, kjer sploh niso vedeli, o čem govorim. Preverjali so pri razredničarki, pri učiteljicah, odgovora ni bilo. Končno smo našli osebo, ki je povedala, da je Prestolonaslednik ob prihodu v šolo, pri svoji mizi z ramen odvrgel torbo na tla za seboj, kjer se je v tistem trenutku (na tleh) znašel njegov sošolec, torba mu je padla na obraz in presekala ustnico. Rano so očistili, pouk se je nadaljeval in nihče ni videl razloga, da bi obveščali starše. No, oče dečka je v tem videl dokaz, da je Prestolonaslednik spočet iz hudičevega semena in da namerava ubiti njegov podmladek.

Ker sem prejela še en grozilni klic, sem šolo obvestila, da namerava tujec vzgajati mojega otroka in da če lahko preverijo, kaj se dogaja. Izvedela sem, da se je tip res pojavil v šoli in da je zahteval, da mu pripeljejo Prestolonaslednika, a so ga iz šole odstranili. V glavnem – PSIHO.

Čisto v šoku sem se potožila prijateljici in dobila nasvet, ki se ga nisem nadejala v 21. stoletju: “Reci R. (Oče Prestolonaslednika), naj ga pokliče in razreši zadevo!” . “Kaj?”, sem dejala, “R naj ga kliče? Saj pa nismo v srednjem veku. Bom že sama razrešila”. Prijateljica pa je dodala, da je bila kot mati samohranilka pogosto tarča takšnih psihopatov in da je že zdavnaj odkrila, da se z njimi nima smisla pogovarjati in da naj izkoristim dejstvo, da ima Prestolonaslednik odličnega očeta in jaz bivšega moža. Čeprav se mi je zdelo neumno, sem to res naredila. In veste kaj? Tip se je med pogovorom z R. skoraj razjokal, da on tega nikoli ni rekel, da je bil nesporazum, da se opravičuje, da on NIKOLI ni kaj takega rekel, niti pomislil… Reva! Od takrat me ni nikoli več poklical, nikoli ga več nisem slišala niti videla. Čeprav je bil ta primer najhujši, ni bilo prvič, da je ocenjeval moje delo matere in ženske. Kaj se mu je res zdelo, da je zaradi penisa nadmočen, da sem kot ženska vsaj nekaj razvojnih stopenj nižje od njega? Srednji vek za nekatere traja še danes.

Na srečo je večina ljudi že dojela, da smo v 21. stoletju. Prav tako se večina ljudi zaveda, da izkazovanje nadmoči ni nikogaršnja pravica. A vsake toliko v življenju naletim na ljudi, ki mi pokažejo sliko tega, kar si sama nikoli ne bi želela postati. In od takih ljudi se je potrebno učiti – tega nikoli ne naredi nikomur!