Boljša Polovica je kockasta, ne po obliki, po duši. Rojena v Zagrebu, mati Zagorka, oče iz Like, pravi primerek hrvaštva. Ob tem je velika ljubiteljica športa, od atletike do nogometa. Ni izbirčna, spremlja vse, pozna rezultate, navija in se veseli vsake zmage svojih idolov, sploh če so tudi ti kockasti. Zaradi tega je bil zadnji mesec zame nadvse naporen. Kazalo je, da bo ta napor vrh dosegel danes, a sem bila dovolj trdna in sem se uprla neskončnemu prerivanju na zagrebških ulicah in trgih.

Saj vem, Mariborčani boste onemeli od groze in razočaranja, a od vseh športov mi je prav nogomet najmanj pri srcu. Enostavno mi pač ne leži. Zato svetovnega prvenstva nisem pričakovala z navdušenjem in odločila sem se, da ga bom (kot sem ga vedno do sedaj) enostavno ignorirala. Ob tem sem pozabila, da se je moje življenje pred nekaj leti spremenilo ravno dovolj, da bom morala: 1. spremljati svetovno prvenstvo, 2. biti na tekočem s tekmami in rezultati tekem, v katerih sodelujejo Vatreni in 3. prenašati goreče navijanje Boljše Polovice, katere gromki vzkliki so vznemirjali našo večinoma upokojensko sosesko, eno redkih, ki ni preplavljena z zastavami in drugimi navijaškimi rekviziti.

Mesec dni sem bila obsojena na dejstvo, da je nogomet prevladal nad našo, sicer idilično družinsko srečo in mirom. Vsakič, ko se je na ekranu odvijala drama, ki se je v primeru Hrvaške še podaljševala, ali z odrešenjem čakala vse do zadnje enajstmetrovke (če sem narobe zapisala, pripisujte to moji popolni nevednosti), sem se obsodila na sedenje na terasi, kjer sem obkrožena z mojimi rož’cami prebirala knjige in igrala igrice na mobitelu. A če sem jaz zavestno iskala odrešitev, je Boljša Polovica med naša pasja otročička vnesla dozo stresa, ki je nista znala nadzorovati. Manjši in starejši je ob vsaki tekmi, ob prvem navdušenem ali razočaranem kriku, pobegnil v kopalnico. Za primerjavo, v kopalnici počiva tudi ob novoletnih petardah in med najhujšimi nevihtami. Toliko, da bo jasno, kakšna panika je vladala v pasjih vrstah. Večji a mlajši pesjanar je ob golih brezglavo skočil in pobegnil, v katerokoli smer, da je le bil čim dlje. Ob tem je seveda odpovedal tudi mehur, ki se je šele pred kakšnim mesecem pošteno navadil, da se ne more olajšati povsod in kadarkoli. Nato je s pogledom krivca in s sklonjeno glavo prikrevsal do mene in mi s tem istim pogledom poskušal pojasniti, da ni kriv in da enostavno ni pričakoval gola kockastih in posledično navdušenega zavijanja navijaške pasje mamice.

Don moli – ali za zmago kockastih ali da mehur vzdrži navijanje Boljše Polovice – nikoli ne bomo vedeli. (Foto: Kraljica Mati)

Finalno tekmo je Boljša Polovica želela gledati v mestu, med ljudmi, v navijaškem transu, kar sem hladno zavrnila, sama pa ni želela iti nikamor. Tako sva ostali doma. Da bi lažje preživela, sem se umaknila in poscanca odpeljala na daljši sprehod. Po uri hoda, ko sva se približevala naši ulici, sem od daleč med kričanjem sosedov zaznala tudi “nežni” glasek ljubezni mojega življenja. Le spogledala sva se, Don in jaz, in se podala domov, na znano neznani teritorij. A ko je postajalo jasno, da bo finale pripadel Francozom, se je nad Zagreb spustila tišina in z njo tudi nad naš dom. In ni bilo prijetno. Čeprav sem Boljšo Polovico prepričevala, kako velik uspeh so dosegli, nič ni moglo dvigniti razpoloženja. Ne takrat, ne takoj. In skoraj sem pogrešala kričanje in navdušenje ter nasmešek. Pa čeprav bi ponovno brisala pasje lužice. A Zagreb je bil tiho.

Tudi Boljša Polovica je molčala, a le do spektakla, ki ga je med podelitvijo medalj uprizorila kockasta predsednica, ki se je nahvatala znojnih mladeničev, predsednikov, sodnikov, pobiralcev žog, hostes, hišnikov… A višek je dosegla, ko je zgrabila pokal, ki je odpotoval v Francijo in ga izljubila kot da ji gre za življenje. Hvala ji, saj je pošteno nasmejala Boljšo Polovico in življenje se je vrnilo v našo hišo.

In potem je Boljša Polovica s pogledom žalostnega psička najavila, da želi danes na trg. Menda biti Hrvat pomeni tudi to, da Vatrene pričakaš v mestu. Najprej sem molčala, nato sem v trenutku slabosti pomislila, da bi ji morda naredila uslugo, po prespani noči pa sem jasno povedala, da se raje ločim kot da bi se pridružila navijaškemu transu. v kakšnem filmu bi glavni junak izjavil, da je prestar za to sranje. Tako sem se počutila tudi jaz. Ni bila srečna. Niti pod razno. A je ostala doma in vem, da ni bila zadovoljna. Vse do trenutka, ko ji je prijateljica, po urah in urah čakanja rekla, da je bila odločitev, da ostaneva doma, najboljša odločitev. In ponovno se je dokazalo, da imam vedno prav. Ker pač tako je.

Ko je pravkar eden od navijačev na televiziji navdušeno razlagal, da od začetka sveta (!) še ni bilo takšnega spektakla, da je Bog na njihovi strani, da so mu otroka komaj rešili gasilci, ki so ga morali zalivati z vodo in ga je odpeljal pa se vrnil… – sem vedela, da tja enostavno niti ne sodim. Ni v meni te vere, tega navdušenja, te samopožrtvovalnosti in pripravljenosti, da za Vatrene žrtvujem tudi Prestolonaslednika, če je potrebno. Zato je boljše, da sem ostala doma. Kaj boljšega si tudi ne zaslužim!