Neko noč, ko sem ležala v postelji in skoraj utonila v blaženi sen, se je Boljša Polovica obrnila k meni in zašepetala: “Razmišljala sem…” To nikoli ne sluti na dobro, a sredi noči, sproščen in uspavan, človek vseeno pomisli, da se bo nanj vsipal kup nežnosti, premislekov o življenju in smislu življenja ali celo kakšna ljubezenska izjava. Naivno! Moja Boljša Polovica je razmišljala o tem, kaj vse mora spakirati za morje in kako bo vse to sploh stlačila v avto. Nisem odprla ust, saj sem upala, da jo bom, če se bom pretvarjala, da spim, ustavila, a Boljša Polovica se v tako resnih temah ne da motiti. Iz nje se je vsul plaz besed, ki je grozil, da se bo mirna noč prelevila v debato o tem, ali res moram s seboj imeti ležalnik, ali je miza za masažo res nujna (mislim… saj jaz masiram njo in ne obratno), koliko obleke je nujno potrebno… V polsnu sem zato v njeno smer le zasikala: “Kaj res? Opolnoči bi razpravljala o pakiranju? Ni jutri dovolj časa za to??” Boljša Polovica pozna svojo škorpijonko in ve, kdaj je smiselno utihniti. In končno sva v miru zaspali. Vsaj jaz. Sumim, da se je ona še pol noči obračala v postelji in razmišljala o raznih tehnikah in pristopih zlaganja v avto.

Glede na to, da sva ravno zaradi velikih količin prtljage letos kupili karavan, bi človek pričakoval, da teh razprav ne bo več. A očitno se z leti najine potrebe povečujejo. Sicer sva se navadili pakirati veliko manj obleke, a “starejše občanke” le potrebujemo ležalnike, saj naše kosti ne prenašajo več ležanja na trdih in hladnih tleh. Razen tega Boljša Polovica večino hrane in pijače vleče že od doma, saj se očitno boji, da so na morju vse trgovine zaprte. Pa dva boksa z dvema človekovima najboljšima prijateljema, kakšne blazine, sup, nad katerim sva se navdušili lani in še bi lahko naštevali. Je torej čudno, če Boljša Polovica zaradi tega že nekaj tednov slabo spi? Je, čudno je. Jaz sem namreč popolnoma sproščena, po principu – nekako bo že šlo.

Moja sproščenost verjetno izvira iz družinske zgodovine in izkušenj. V družini se namreč s kolena na koleno še vedno prenašajo zgodbe o tem, kako sta mami in ati z dvema deklicama, šotorom, hrano, vsem potrebnim za kampiranje in uživanje na plaži, z vsemogočnim fičkom, brez klime, pogumno potovala po jadranski obali. Res je, da smo razen voznika imeli vsi noge v zraku, oziroma podložene s stvarmi, a koga to briga, če se podaja na morje. In takrat je bilo morje res nekaj posebnega. Na njega se je šlo enkrat letno, pot je trajala najmanj 6 ur do najbližjega obmorskega mesta (danes to pot opraviš v dveh do treh urah), ko smo prvič v daljavi zagledali morje pa se mi je zdelo, da sem z eno nogo že v nebesih. Slovo od morja je bilo posledično vedno težko, še posebej, ko so se začele prve morske simpatije in ljubezni. Danes se namesto težkemu pričakovanju očitno posvečamo le še težavam s pakiranjem. A v tem je menda razlika med odraslostjo in otroštvom. In očitno moramo postaviti spomenik vsem, ki polnijo zadnje kotičke v avtu in poskušajo razrešiti vprašanje, kako tono robe stlačiti v 600-litrski prtljažnik (a takšen je le, če imaš karavan).

Danes me je Boljša Polovica opozorila, da se je odločila, da masažne mize ne morem vzeti s seboj (Res? Jaz je ne morem vzeti? Kdo naj bi koga masiral?), nakar sem jo obvestila, da mora pasja postelja z nami, pa naj jo imam pod seboj na sedežu. Začela se je razprava o pasjih pravicah, nakupu Thule škatle… a jaz sem vztrajala pri svojem. Boljša Polovica pa je naenkrat nepričakovano eksplodirala: “Bodi zdaj tiho! Takšen pritisk vršiš na mene!!! Tega nisem pričakovala, zdaj se moram skoncentrirati na to, kako bom vse to stlačila v avto!!!” Grozil je prepir v hiši in jaz sem se modro umaknila. Dosegla bom svoje, to tako vem, Boljša Polovica pa bo danes morda malo slabše spala. Šepetanja na blazinah ne bom dopustila, pred morjem se moram namreč odpočiti.