Da se ne bi slučajno kdo smejal, niti nasmehnite se ne. Pasja scena je resna zadeva, kaste razdelane, ve se, kdo koga in kdo absolutno nikogar, ker vsi njega. Le pojdite v kakšen pasji park in vse vam bo jasno.

Odkar je Prestolonaslednik krenil po svoje in je poletje preživel brez posesivnega objema staršev, v družbi t.i. “Party Boys”, sem svoje materinske nagone, kot veste, preusmerila v pasji naraščaj. Sancho sicer po osmih letih tačkanja po svetu ne da na cartanje čisto nič (razen če njemu je v tem trenutku do tega), Don pa nima nikoli zadosti in je z mojim zalezovanjem čisto zadovoljen. Kot sem nekoč v vozičku po parkih potiskala Prestolonaslednika, sem v teh pasjih vročinah zjutraj in/ali popoldan pesjanarja vozila v pasji parkec. A pokazalo se je, da je tudi pasji park, kot vse v življenju, zadeva, ki jo obvladajo le najbolj iznajdljivi in prostor, ki ima svojo elito in tiste navadne. Mi trije ali štirje (če se nam pridruži še Boljša Polovica), smo kot provincialci, ki so se pritepli v center metropole in se poskušajo na vsak način vriniti med mestjanarje. Kot ameriški bogataši, ki so hodili iskati dobre partije v Anglijo, po principu denar za titulo. Mi smo namreč mešanci, outsiderji, kmeti.

Družba se v pasjem parku deli v razrede – pasemski psi s papirji, pasemski brez papirjev, lepi mešanci, neposrečeno sestavljeni mešanci, tisti, ki se med seboj že poznajo in sestavljajo “klape” ter tisti, ki si domišljamo, da se lahko kar naenkrat pojavimo in vnesemo nered v razdelano parkovno hierarhijo. Sicer ni videti, da se tisti, okoli katerih naj bi se vse vrtelo, tega sploh zavedajo, saj se zabavajo in igrajo vse povprek, a lastniki… Lastniki so zgodba zase.

Torej, s svojima dvema “Štrasen potpurijema” prideš v park, kjer se zadržuje pet lastnikov prekrasnih primerkov neke pasme. Krasno! Sancho in Don gresta v akcijo, objemi in poljubčki letijo na vse strani, riti se vohajo, kdaj pa kdaj se katera tudi poliže, v glavnem, veselje jih je gledati. Poskušaš najti tudi svoje mesto pod soncem, a lastniki so že podrobno premerili ščene, s katerim si se pojavil in ti hladno obrnejo hrbet. Beseda da besedo, primerjajo se cene psov, kateri je boljšo in bolj drago hrano, koliko se je dalo za posteljico in ostalo opremo, kako oh in sploh je njihov pesjanar… in je, “za razliko od nekaterih” … (pogled pade na moj naraščaj… “lepo vzgojen”. Pri vsem tem seveda njegov pesjan liže rit mojega mešanca in ga vzgoja pri tem prav nič ne zadržuje.

Iz domačega arhiva

Če sem se že zaradi tega, da mi v parku med metanjem žogice in sprehodom ni dolgčas, na začetku še nekako poskušala približati zbrani družbi, mi je v zadnjem času popolnoma odklenkalo in vrgla sem puško v koruzo. Ko se je prejšnji teden v moje hlače zavlekla osa, ki me je dobro popikala v smeri koleno – pas, Boljša Polovica pa je mojo zadnjico poskušala rešiti s tem, da mi je v eni potezi potegnila hlače in gate do kolen, je pogled na mojo polno luno sredi dneva pokopal vse moje upe, da bom nekoč del pasje elite. Od sedaj se bom vlekla ob ograji in v senci dreves ter poskušala ostati čim bolj neopazna. Da bosta le psa uživala.

A tako je v Zagrebu. Slišim, da bomo tudi v Mariboru dobili park za pse. Morda pa bom na domačem terenu večja faca…